Danes je postalo vse tako samoumevno pogojeno z informatiko, da pravzaprav tudi na potovanjih ni več pravega pustolovskega duha. Kdaj ste nazadnje koga vprašali, kje je prava pot?
Od Dravograda na severu Koroške do Rogle je samo 25 kilometrov zračne linije in do tja vodi veliko poti. Vsaj tako smo mislili.
Ko sredi dneva pade ideja, da gremo na Roglo pogledat novo leseno znamenitost, je eden od pogojev, da ne gremo po običajni cesti čez Zreče. Kajti ta asfaltna cesta, dolga 48 kilometrov po Mislinjski dolini, čez Dolič, Vitanje in na južno stran Pohorja je za pussyje. Mi pa smo lačni avantur.
Tole pa sem dopisal po detajlnem pregledu Google Maps doma na računalniku - na sliki nekje na koncu tega jarka je tudi Rogla!!!!! Matr!
Ali kot bi rekel Arnie: "We'll be back!"
Seveda je kar nekaj alternativ. Iz Dravograda po Dravski dolini pa čez Ribnico ali Lovrenc na Pohorju, je pa še ena, najbližja pot, ki vodi v pohorski pragozd naravnost iz Mislinje. Ampak tudi ta kot se je pozneje pokazalo, vodi po novi cesti čez Tolsti vrh nad Mislinjo, na zemljevidu Pohorja pa je toliko lepih (in manj lepih) gozdnih cest, ki so kot narejene za pohodnike, kolesarje in razne oblike terencev.
V sodobnih časih imamo na voljo navigacijo v avtu, na računalniku (kjer si pot pogledamo prej doma), na mobilnih telefonih. Izgubiti se ali zatavati je praktično nemogoče. Ali pač?
V Mislinji smo zavili naprej v mislinjski jarek, kjer slej ko prej nekako prideš na Pohorje, pa do Ribniške koče in od tam je streljaj do Rogle. Dolina reke Mislinje, ki je tam pravzaprav potoček, je silno dolga in ko po nekaj kilometrih zmanjka civilizacije, je tu še sorazmerno široka makadamska cesta, ob spremljavi Morriconejeve glasbe pa hitro dobi nekak westrnski pridih ali pa vsaj spomni na Stekle lisice z Juretom Ivanušičem. Ne rečejo tem krajem zastonj pohorski pragozd. Tako skupaj naloženih veličastnih smrek brez ene same jase ne boste hitro videli in le tu in tam kaka samotna kmetija ali vikend presekata večno senco.
Navigacija v avtomobilu trmasto teži, da se moramo vrniti nazaj na glavno cesto proti Velenju, čeprav na zemljevidih, dasiravno prej preverjenih bolj na pol, verjamemo, da po vseh teh hribovskih cestah slej ko prej prideš na drugo stran. Bolj ko se vzpenjamo proti vrhu Pohorja, slabše so ceste in vidi se, da tod že dolgo ni hodila človeška noga ali vozila avtomobilska guma. Ampak na mapi na infotainmentu se lepo vidi, da se to nekako stika. Nekako!
Ne pomaga niti mobilni telefon. Vse te veličastne Googlove navigacije in pogledi odpovejo tisti hip, ko ni več signala, da bi prenašali podatke. Ni-ni, bi rekli malim otrokom. Tudi pomikanje po karti na zaslonu infotainmenta in iskanju stičnic med cestami ne obrodi sadov. Z zraka se vidi vse tako enostavno, na terenu pa to niso niti C od cest, pač pa grape, po katerih vozijo traktorji z lesom in najbolj kaskaderski kolesarji. Navigacija jih pač ima vrisane samo zato, da tam ni velike praznine. Velikega ničesar kjer – here be dragon! – verjetno živijo pohorski zmaji. Za katere itak nihče ne ve, saj so požrli vse, ki so jih kadarkoli uspeli srečati.
Zadnja rešilna bilka je prenosni računalnik, ki je v civilizaciji še imel odprto Via Michelinovo stran s podrobnim zemljevidom. Vendarle – prvi navdušeni 'aha!!!' se je razblinil, ko povečava – spet zaradi prenosa podatkov – ni bila mogoča. Kaj pomaga čudovita pokrajina, če so ceste – ceste le na sliki. V takem primeru bi se morda lahko človek zanesel na stari dobri papirnati zemljevid, ki pa ga s sabo seveda nimaš. Ker ga danes pač nima nihče več. Pa tako ali tako bi, po kasnejšem razodetju, za to pustolovsko bližnjico iz Mislinje do Rogle potrebovali zaresnega hard core terenca in ne soft SUV-ja.
In ko se po uri poti nekako vdaš (nevede manj kot 500 metrov od Ribniške koče) in odločiš vrniti v dolino, preostane le še najbolj prvinska, klasična navigacija v obliki mladeniča, ki je sredi ničesar in to zares sredi ničesar z detektorjem kovin menda iskal izgubljeni prstan.
»Pot na Roglo? Tu? To pa ne bo šwo. Morte jt nazaj do Mislinje in tam pr skakalnicah levo grta v breg, je nova cesta deset kilometrov.«
Lahko si besen kot ris, ker gre ena ura in dnevna svetloba, a vsaj veš to, kar bi moral že vedeti v štartu – bližnjice po pohorskih hribovskih cestah, ki jih pozna Džon s svojo Lado Nivo, so samo teoretične. Navigacija pa že v štartu ve, zakaj noče pustoloviščin.
Kaj pa Rogla? Nismo prišli. Danes ne.
P.S.: Pustolovski duh potrebuje Google Maps v civilizaciji in to še ni konec, o ne, če bi nam bila karta na voljo na terenu in ne doma pred velikimi ekrani in na optiki, bi vedeli, kje ne bi smeli zaviti levo. Pet kilometrov naprej po drugi cesti, ki se je tam sicer zdela slabša, nas bi pripeljalo naravnost na cilj pri nogometnem igrišču na Rogli. Naslednjič!