Po 37 letih izhajanja je knjiga, imenovana Stoenka, imela veliko izdaj, pokaže pa se, da je bilo še več imen za praktično eno in isto zgodbo.

Zastava 101 je imela veliko vzdevkov in še več pravih imen. Ob naši Stoenki smo že omenili tudi Stojadina (in včeraj pozabili na Keca!, hvala, Fero!!!), zaradi težav pa so avto občasno obmetavali tudi s Sto Jada (Sto muk).

Stoenka je doživela tri generacije, prva je trajala od 1971 do 1979, druga le štiri leta do 1983 in potem tretja od 1983 pa vse do konca 2008 – skupaj je bilo narejenih 19 različic, z gospodarskim Polyjem 20.

Če se hočemo posvetiti različicam, je dobro najprej nekaj vedeti o mehaniki in dimenzijah.

Motor in menjalnik

Stoenki pripadata dva motorja, 1,1- in 1,3-litrski, čeprav sta bila 1,3-litrska pravzaprav dva, poznejšega je prispeval Jugo. Ob rojstvu je Zastavo 101 poganjal 1116-kubični štirivaljnik z odmično gredjo v glavi in 40,4 kW (55 KM) ter 77,4 Nm navora pri 3000 vrtljajih. Motor se v vseh 37 letih ni spreminjal. Premer valja je bil 80 milimetrov, v različici Super v drugi generaciji je z dvojnim uplinjačem premogel 47,1 kW (65 KM). V drugi generaciji se je pojavil tudi 1290-kubični štirivaljnik za različico Special in Mediteran 1300, ki je premogel 53,7 kW (73 KM) in 95 Nm navora. Na začetku tretje generacije je prišel nov 1,3-litrski motor s premerom valja 86,4 mm in 1301 kubičnimi centimetri. Razvijal je 47,8 kW (65 KM) in 95 Nm navora pri 3500 vrtljajih. Prostornino so povečevali s premerom valja, saj je bil hod pri vseh motorjih 55,5 milimetra, prav tako kompresija, ta je znašala 9,1.

Menjalnika sta bila dva, 4-stopenjski in petstopenjski. S štiristopenjskim menjalnikom je Stoenka z 1,1-litrskim motorjem dosegla 135 km/h, petstopenjskim pa 125 km/h (v četrti 128 km/h), jasno je, da je bila peta prestava namenjena predvsem varčevanju z gorivom. Pri močnejšem 1.3 je s štirimi prestavami Stoenka dosegla 156 km/h, s petimi pa 143 km/h (v četrti 148 km/h).

Dimenzije

Začnimo pri konstantah – vseh 37 let je Zastava 101 v širino merila 1,59 metra in imela medosno razdaljo 2449 milimetrov, v prvih dveh generacijah je bila višina 1,37 metra, od 1983 naprej pa je bila za 2 centimetra nižja. Še najbolj varira dolžina na račun odbijačev – prva Stoenka je v dolžino merila 3,84 metra, L in Comfort pa z gumijastimi odbojniki centimeter in pol manj. Najkrajša je bila s plastičnimi odbijači na začetku tretje generacije in sicer 3,76 metra, v zadnji fazi z zajetnimi plastikami spredaj in zadaj pa je avto meril 3,81 metra.

Prva generacija 1971 – 1979

Še najbolj enostavna klasifikacija je tista iz prve generacije, ki je trajala osem let. Zastava 101 je luč sveta ugledala v standardni (Standard) in Deluxe različici. Slednja je imela rdeče skajaste sedeže, rdečo podlogo na tleh, kromirane letvice na pragovih in spojih strehe, imitacijo lesa na armaturki, prestavna ročica pa je bila prozorna s črko Z, medtem ko je imel Standard običajno črno. Prva oblikovna sprememba se je zgodila 1975, ko je srebrno masko zamenjala taka s črnim satovjem, leto zatem pa je Deluxe dal prostor L, ki je imel kromirane odbijače z gumijastim zaključkom. Sedeži so bili plišasti, enako tudi polica zadaj in obloge vrat. L se je ločil tudi po dveh kromiranih letvicah na maski. V opremi L najdemo tudi vzvratno luč, električno črpalko za pranje stekel in nagib sedežev. Na koncu generacije je standardni model dobil oznako 101 B in od L prevzel nagib sedežev. Vsem različicam je lasten 1,1-litrski motor. Prvo generacijo zlahka ločimo od ostalih po okroglih sprednjih lučeh, dokler ima pet vrat.

Druga generacija 1979 – 1983

Druga generacija je prinesla 5 različic, s pravokotnimi lučmi spredaj. Zastava 101 Confort je bil nov vstopni model z novo masko, novim volanom, ogrevanjem zadnjega stekla, novimi sedeži z vzglavniki, novimi barvami notranjosti in plastično oblogo vrat. Naslednji nivo sta predstavljala 101 Super in 101 SC s športnimi sedeži z integriranimi vzglavniki, z dvojnim uplinjačem je motor premogel dodatnih 10 KM – 65 KM. Vrh opreme je predstavljala Zastava 101 Special z litimi platišči, merilnikom vrtljajev, pritiska olja in temperature vode. Motor je bil 1,3-litrski z dvojnim uplinjačem in 73 KM.

Stoenka pa je na začetku druge generacije dobila še en karoserijski eksperiment – različica Mediteran (Mediteran 1300 in Mediteran 1500, 1979 so v Splitu potekale Mediteranske igre) je imela le tri vrata in okrogle luči prve generacije, tonirana stekla in dva motorja – standardni 1,1-litrski in 1,3-litrski s 73 KM iz Speciala. Trivratno različico so izdelovali do 1990 in je v tretji generaciji dobila oglate luči in enako opremo kot 5-vratne Stoenke, enako je izginilo ime Mediteran.

Tretja generacija 1983 – 2008

Tretja generacija se je začela z radikalnejšo vizualno preobrazbo. Smerniki s sprednjega roba blatnikov so se preselili v višji in bolj oglat odbijač, nove merilnike, bočne okrogle male smernike na blatnikih pa so zamenjali oglati. Nova so bila kolesa, notranjost pa je bila pretežno v rjavi barvi. Višji nivo opreme je prinesel povsem nove merilnike iz Fiata 128, novo konzolo za upravljanje ventilacije in predal pred sovoznikom ter odprto polico nad njim. Nove so bile tudi obloge vrat, prestavna in ročica ročne zavore, zadnja polica pa se je odpirala skupaj z vrati prtljažnika. Prva faza tretje generacije je trajala do 1987 in je imela relativno logično poimenovanje – GT za osnovno in GTL za višji nivo opreme, številka za GT ali GTL pa je povedala moč motorja, 55 ali 65. 1,3-litrski z enako močjo kot v prvih dveh generacijah je bil nov.

1987 se je zgodil še en eksperiment – Zaradi preimenovanja znamke iz Zastava v Yugo smo dobili štiri nova imena, Yugo 1.1 GX in GLX ter Yugo 1.3 GX in GLX.

Samo leto pozneje, 1988, je sledila nova sprememba imena, ki je trajala naslednjih 20 let do konca. Avto je dobil novo modelno ime in sicer Yugo Skala, tisto, kar smo poznali kot Jugo, pa je postal Yugo Koral. Do 2008 sta tako obstajali le dve osnovni različici, Yugo Skala 55 in Skala 65 z 1,1- in 1,3-litrskim motorjem. Sprememba osnovnega modela je bila precejšnja – nova je bila maska s kromiranim okvirjem in napisom Yugo, nov je bil motorni pokrov z le eno režo za zračenje, na sprednjih vratih se je poslovilo trikotno okno, ogledala so bila mehansko nastavljiva od znotraj, notranjost je bila na voljo v sivi in oker barvi. 1994 so motorju dodali elektronski vžig in petstopenjski menjalnik, zadnji odbijač pa je ob vzvratni luči dobil še meglenko. Poskus prodora na tuje trge z imenom Yugo je neslavno propadel 2003 in Stoenka je spet postala Zastava Skala 55 in 65. 1994 je prišla še različica C z avtomatskim čokom.

Kaj pravzaprav sledi na jutrišnji rojstni dan? Prebrali boste lahko, kako smo obiskali mladeniča iz Sežane, ki si je po navitih Golfih in na tla spuščenih japonskih »rižotah« omislil nekaj čisto drugega – Zastavo 101 GTL 55 letnik 1986.

[ 1. del - Stoenka se bliža Abrahamu ]
[ 2. del - Sto in ena Stoenka]
[ 3. del - Legende živijo, legende vozijo ]
[ 4. del - Stoenke s Kilimandžara ]
[ 5. del - Zastava 103 na pol droga ]