14. februarja 1975 se je iz Kragujevca do Tanzanije odpravilo pet Zastav 101. Podvig, o katerem se ni pisalo le pri nas, pač pa po celem svetu, še danes spada med ene bolj neverjetnih avtomobilskih zgodb iz Jugoslavije.

Štiri Stoenke z 1,1-litrskimi motorji so bile brez zadnjih sedežev, da so vanje lahko natovorili več opreme, delov in orodja. Vse so bile rdeče barve in popisane z napisi Zastava in sponzorji. V karavani je bila tudi peta Stoenka, prav tako rdeča, a povsem serijska, kot bi jo pripeljali naravnost iz salona, zato so ji tudi dali vzdevek Salonac.

Pot jih je vodila iz Jugoslavije do Grčije in od tam s trajektom do Egipta, preko Sudana, Kenije in Tanzanije. Namesto čez ugandske ceste, so vozili po puščavah severne Tanzanije, ker logistika ni pravočasno priskrbela viz za Ugando.

Odpravo KK je vodil srbski rally voznik, Branimir Perić, zaradi svojih 140 kilogramov poznan tudi kot Debeli Džo. V ekipi so bili tudi avtomehaniki, novinarji, snemalci in fotografi. Branko Baletić je s snemalcem ustvaril film o tem podvigu, napisana pa je tudi čudovita knjiga V srcu Afrike. S sabo je imela ekipa tudi zdravnika, predstavnica nežnejšega spola pa je bila pomočnica organizatorja, Ginka Milinković.

Med najbolj nenavadne dogodke sodi neka vas na jugu Sudana, kjer je karavana srečala visoke domačine v togah in s kopji. Začudeno so gledali pet prašnih Stoenk, najvišji med njimi, skoraj 2 metra visok, pa je pristopil do Džoja in ga pozdravil z »Zdravo, kako ste?«

Na splošno začudenje članov odprave se je pokazalo, da je Sudanec v Zagrebu pred leti študiral kmetijstvo.

Na obali Nila v Ausanu je Džo Perić navdušen nad razgledom in je v šali rekel svojemu prijatelju Mlanu Rakočeviću Raki, beograjskemu arhitektu in profesorju, ki je bil zadolžen za organizacijo, da naj po njegovi smrti prav tu raztresejo njegov pepel. Džo Perić je umrl jeseni 2008, Raka pa je obljubo izpolnil in njegov pepel stresel v Nil.

Stoenke so presenetljivo dobro prenesle pot po afriških cesta, približkih in brezpotjih. Nekaj poškodovanih nosilcev motorja, en karter, nekaj kosov vzmetenja so bili tehnični kosi, ki so pestili odpravo, veliko več težav pa je bilo z vkopavanjem v pesek, od kjer je bilo treba Stoenke spraviti ročno. Najboljše zdravilo za slednje je bila čim večja hitrost. V 15 kilometrih trnaste ceste v Keniji je počilo kar 60 zračnic v gumah, na koncu je ostalo na petih avtomobilih od 30 ostalo le še 10 celih gum, ostale pa so natovorili in na poti do civilizacije označevali pot, tam so naleteli na misijon in mehanično delavnico. Tam so potem s tovornjakom odšli po odložene gume in jih pokrpali.

Na celi poti so srečevali zaostalo civilizacijo in bolne ljudi, ki jim je zdravnik Bogdan Šekler skušal pomagati po svojih močeh. Jugoslovanska odprava je bila v teh krajih pravo čudo in povsod naletela na topel sprejem, k čemur je pripomoglo tudi dejstvo, da je bila Jugoslavija kot te države, skozi katere je potekala pot, članica Neuvrščenih.

V Kartumu, prestolnici Sudana, so del ekipe oblasti zaradi popivanja alkohola celo zaprle, nesporazum pa je potem rešila jugoslovanska ambasada.

Odprava proti osrednji Afriki ni bila le avanturističnega značaja, pač pa je odprla Zastavi tudi nove trge. V Egiptu so Zastavo 128 sestavljali vse do 2009 iz delov, ki so ostali v Kragujevcu.

Vseh pet Stoenk je bilo v tovarni narejenih prvenstveno za francoski trg in dobro preverjenih. Prirejeni so bili sedeži brez vinila na sedalnem delu, da ne bi prišlo do pregretja sedežev, dodan je bil poseben zračni filter in ojačano sprednje vzmetenje.

Po prihodu pod vznožje Kilimandžara so se člani odprave povzeli še na vrh. V Jugoslavijo so se vrnili z letalom, Stoenke pa iz Tanzanije do Aten z ladjo in od tam po cesti. En primerek je potem aprila 1975 v originalnem zaprašenem stanju stal na odru avtomobilskega salona v Beogradu skupaj s člani odprave pred množico ljudi, ki je navdušeno ploskala. 

V muzeju v Kragujevcu stoji v podobo Ekspedicije Kragujevac Kilimandžaro odeta Stoenka, ki pa ni originalna iz odprave, pač pa prototip iz 1969.

[ 1. del - Stoenka se bliža Abrahamu ]
[ 2. del - Sto in ena Stoenka]
[ 3. del - Legende živijo, legende vozijo ]
[ 4. del - Stoenke s Kilimandžara ]
[ 5. del - Zastava 103 na pol droga ]