Scania 770 S je kamionček, ki podzavestno vleče vzporednice s svetom običajnih avtomobilov, mišičnjakov in vsega ostalega. Če smo do zdaj vozili šestvaljnike, ki so tehnični biser in so usmerjeni v racionalizacijo stroškov, porabe in vsega, kar v modernih časih spada zraven, potem je 770, Scanijin V8, prava tehnična blasfemija.

In to ne v negativnem smislu, saj je zelo zanimivo videti pogon, ki bi zmogel 75 ton skupne teže, v tovornjaku s 40 tonami. Tovrstna moč s 770 konjiči pride v poštev na zahtevnejših terenih in strminah, kjer običajna mašinerija počepne in vozi manj obremenjena, no, kakorkoli, po naših ravninah V8 ne pride toliko do izraza.

Jasno, vse se vrti okoli novega motorja, V8 s 16 litri (!) prostornine premore 566 kW (770 KM) pri 1800 vrtljajih in 3700 Nm navora od 1000 vrtljajev naprej. Motor ustreza Euro6 in je tudi v aktualni generaciji posodobljen s številnimi tehnični prijemi, od novega izpušnega sistema in turbopolnilnika do nove elektronike. V primerjavi s 730 je motorni blok zasnovan na novo in temu primerne so tudi številke.

Naš voznik Hakan je povedal, da je včasih imel tak motor pol manj moči in enkrat višjo porabo. Ta se giblje pri 35 litrih na 100 kilometrov, vendar so stari mojstri volana sposobni to številko močno znižati. Tako se je iz Zagreba do Ljubljane s priklopno prikolico pripeljal s porabo 28 litrov, kar je nekako v rangu manjšega 540 S.

Menjalnik je 12-stopenjski z overdrivom in dvema crawlerjema in dvema vzvratnima prestavama. Na 16 litrov dizelskih mišic je postavljena najnovejša Scanijina kabina serije S, ki smo jo že srečali in dvema potnikoma omogoča vso udobje, od ležišča, do hladilnika in mikrovalovne pečice.

Do stropa je 7 centimetrov več kot dva metra, zato kakršnokoli prepogibanje, če tovornjaka ne vozi košarkar, odpade. Voznikovo okolje je primerljivo s premium avtomobilskimi znamkami - menjalnik, kadar ni v povsem avtomatskem načinu, lahko krmilimo z lopatkami za volanom, avtopilot je druge generacije, podporna elektronika z navigacijo, digitalnim tahografom in telemetrijo pa pokaže vse potrebne parametre.

Vse skupaj je zapakirano v triosno šasijo dolžine 9,98 metra in širine 2,6 metra. V višino meri 3,83 metra, do prve stopnice pa je potrebno dvigniti nogo 41 centimetrov. Kabina je postavljena na zračno vzmetenje, prazen tovornjak tehta 12,5 tone. In še to, obračalni krog je 8,9 metra. Impresivno, seveda s pomočjo zadnjega kolesnega para, ki prav tako zavija.

Švedinja pusti tudi estetski vtis, v beli barvi tovornjak kar sije, posebno začimbo pa dodajo še kromirana platišča. Roko na srce, bolj ko spoznavam tovornjakarski svet, bolj mi je jasno, da to že dolgo ni nek svet umazanih zamaščenih rok, razcapanih srajc in neobritih tovornjakarjev. In vsak od fantov, ki vozi hrano v bližnjo trgovino ali stroje na drugi konec Evrope, je lahko deležen spoštovanja. In taka je tudi Hakanova zgodba, ki v osnovi sploh ni voznik tovornjaka, ampak nekaj tednov na leto to vzame kot posebne vrste dopust. Zgodbo bomo predstavili jutri.