Suzuki se nikoli ni spraševal, ali bodo kupci njihove bolj robustno orientirane primerke kdaj zapeljali tudi z asfaltiranih cest, pač pa je to možnost predvidel kot mogočo in s svojo serijo štirikolesno gnanih športnih terencev, ki imajo praktično vse, kar imajo veliki, a hkrati ne izsiljujejo s tehničnimi presežki in novotarijami, pogledal za prepričanimi kupci, ki ne marajo preveč filozofiranja okoli novega avtomobila.

Tudi zato je novi S-Cross z novo obliko in novimi tehničnimi igračkami v veliki meri še vedno stari predhodnik izpred 10 let, sploh ko gre za pogon, podvozje in nekatere elemente v notranjosti. Vzameš tisto, kar deluje in je preverjeno, da ne izumljaš tople vode in izdatno posodobiš. Preverjen recept japonske firme, ki tudi – preverjeno – deluje.

Od relativno zglajene zunanje podobe predhodnika ima S-Cross precej bolj ostre poteze, ki gredo v korak z aktualnimi trendi oblikovanja v tem segmentu. Ravno dovolj, da vtis, da gre za nov avto, ni izmišljen. Tudi notranjost je grajena po istem principu, novi so merilniki, nov je infotainment, sredinska konzola je videti rahlo drugače, ostali elementi pa so bili tako ali tako brezčasni in bodo taki tudi čez 10 let. S-Cross ne straši z digitalnimi merilniki, en zaslonček med klasičnimi števci je dovolj, vse ostalo pa se nastavlja v infotainmentu. Edino preklapljanje parametrov potovalnega računalnika na gumbku med merilniki je taka retro arhaična zadeva, ki zmoti voznikovo pozornost.

Kot voznika me je navdušil princip, da avto igra na preprostost, voznik ima vse na dosegu rok, še vedno so tu stikala, brez vesoljskih zaslončkov namesto tipk, vse je klasika. Kajti tipičen kupec tovrstnega malega SUV avto želi predvsem uporabljati, ne pa se hvaliti, kaj vse je v njem. Kot je pri Suzukiju navada, konstantno nadgrajujejo vse, kar razvoj avtomobilizma prinaša. Med tem ko pri kateri drugi znamki skoraj priredijo proslavo, pri Suzukiju to imajo in ne obešajo na veliki zvon. Zdaj ima S-Cross tudi 360-stopinjsko kamero, oddelek s fanti računalničarji pa je prenovil infotainment s sodobnejšo podobo in uporabniško izkušnjo. Morda bi lahko vse skupaj bilo za odtenek hitreje odzivno, ampak najnovejši ARM-ovi procesorji stanejo, pa še med pomanjkanje čipov se prištevajo.

Motor, ki poganja S-Crossa, je bil prisoten že v prejšnji generaciji. 1,4-litrski turbo ne komplicira, ponuja svojih 95 kW (129 KM) in 235 Nm navora, zelo rad se vrti in tudi da nekaj od sebe. Streže mu šeststopenjska avtomatika, ki se pogovarja še z blagohibridnim sistemom v obliki integriranega  zaganjalnika in 48-voltno baterijo pod desnim sprednjim sedežem. Dovolj za rahle premike in odtenek manjšo porabo. Eden od adutov je seveda štirikolesni pogon Allgrip, ki ga priporočamo, saj doda tisto piko na i, ko gre za uporabnost.

V osnovi se zadnji kolesni par ne vmešava pretirano, lahko pa z nastavitvami naredimo nekaj reči kot je zapora sredinskega diferenciala in v športnem načinu nekaj več navora na zadnjih kolesih, če bi vas tako pomotoma na kakem bolj spolzkem terenu prijela neumorna želja po zametkih driftanja. Na seznam pripomb pripišemo precej sterilen volan, ki ne daje prav neposrednih občutkov s podlage.

S 4,3 metra dolžine in 430 litri prtljažnika je zelo uporaben avto tudi ko gre za prostornost. Poraba za zmerno nogo bo malce čez šest litrov in pol, dinamike iz avtomatike pa ravno dovolj, da se bo dalo kak ovinek ali prehitevanje odpeljati tudi za odtenek bolj drzno. Le ob odločnem skakanju po stopalki za plin se bo to ob povprečni zvočni izolaciji kabine tudi slišalo izpod motornega pokrova.

Elegance Top je vrhnji paket opreme, ki avto postavi na 17-palčna lita platišča, vgrajen je novi 9-palčni infotainment, tu je tudi 360-stopinjska kamera, sedeži pa so delno odeti v usnje, tu pa je tudi velika panoramska streha. Osnovna cena je 29.190 evrov, plus 400 evrov za kovinski sivo barvo. Brez avtomatskega menjalnika ja S-Cross 2 tisočaka cenejši.