Tudi z novim optičnim paketom R.S. Line in že znano modro barvo je avto privlačen na pogled in deluje precej bolj športno, zahvaljujoč bolj razgibanim elementom v odbijačih kot je difuzor na zadku, skozi katerega sta speljani izpušni cevi. Enako velja tudi za sprednji del. Škoda le, da se ta drugačnost ne odraža tudi pod motornim pokrovom in bi imeli vsaj približek Capturja RS. Čeprav, roko na srce, tudi aktualni hibridni pogon, čeprav nima dirkaške duše, postori marsikaj, a o tem kasneje.

Nekaj malega se R.S Line odraža tudi v notranjosti, začenši že s skoraj pozabljenim logotipom rumene barve na spodnji prečki volana, rdečem vzorcu na sedežih in rdečih in belih šivih, rdeči letvici v zračnikih in nekaj več kovinskega sijaja, vključno s stopalkami. Sedeži in armaturka so delno odeti v usnje, nekaj pa je tudi imitacije karbona. Športnejši sedeži spretno oprimejo hrbtišče potnikov, tudi vzglavniki delujejo kar precej dirkaško in športno. Nasploh je občutek za volanom nadpovprečno dober in vse na dosegu roke. Vozniku je namenjen manjši digitalni zaslonček za merilnike, medtem ko ob njem še vedno klasična analogna za napolnjenost baterije in rezervoarja za gorivo.

Na drugi strani leti pripomba na precej počasen infotainment, kjer bi pri Renaultu lahko počasi razmišljali o kakem močnejšem procesorju, ki so na trgu že kar nekaj let (morda so krive zaloge), pa tudi logika postavitev sklopov je malce samosvoja in potrebuje nekaj privajanja, na drugi strani pa je zelo bogato obdarjena navigacija s številnimi informacijami, tudi cenami goriva (čeprav ne vem, kako ažurne so) na bližnjih črpalkah.

V zadku je 326 litrov prtljažnika, ki ga lahko s podiranjem sedežev spravimo do 1149 litrov. Zadnja klop je vzdolžno pomična in omogoča nekaj več prostora za noge, čudežev pa pri tej velikosti vozila za največje pač ne pričakujte.

Zdaj pa pogon. Tokrat Captur ni klasični priključni hibrid, ki se v praksi tako pri Capturju lani in Meganu ni najbolje obnesel.

Pogon je sestavljen iz 1,6-litrskega bencinskega motorja s 69 kW (95 KM) in elektromotorja s 36 kW (49 KM), ki skupaj dajeta kombinirano 109 kW oziroma 145 KM, kar je razvidno že iz oznake avtomobila in 250 Nm navora. Elektrika v bateriji se nabira z rekuperacijo med zaviranjem in jo je v praksi vedno dovolj, da se avto čisto lepo premika po mestnih ulicah pri počasnejših hitrostih tudi samo na elektriko. Dejstvo je, da električni del v osnovi ni namenjen pogonu, pač pa zmanjševanju porabe in ta se lahko zares giblje, če nimate težje noge, okoli 5,5 litra, na avtocesti pa gre za slaba dva litra višje.  Sploh, ker elektromotor, ki je vkomponiran v brezstopenjski menjalnik, zelo rad pomaga tudi pri križarjenju ali v klance, kar je tisti adut, ki potem govori v prid majhni porabi. A tako za kratke mestne premike do sosednje trgovine in okoli bo dovolj tudi 1,2 kWh baterija.

K opremi R.S. Line spada tudi velika 18-palčna platišča, hibridni Captur pa je naravnan na udobje, čeprav kratka medosna razdalja ne bo vesela grobih hitrostnih ovir ali lukenj, je pa zato v okviru danosti podvozje dovolj suvereno tudi za kak bolj dinamično odpeljan ovinek.

Osnovna cena hibridnega Capturja z opremo R.S. Line (mimogrede, pred mesecem in pol so pri Renaultu pokopali še zadnji spomin na nekdaj športno oznako in zdaj reč nosi ime E-Tech Engineered, vključno s spremenjenimi emblemi) znaša 28.440 evrov, dodatkov pa je bilo še za 2.190 evrov in sicer dvobarvna karoserija za 590 €, sistem za samodejno parkiranje in s 360-stopinjsko kamero (z podpovprečno sliko) za 800 € in paket Easy Drive z aktivnim tempomatom z ustavljanjem, nadzorom mrtvega kota in gretjem volana za 800 evrov, skupaj 30.630 evrov.

Potegnjeno pod črto, s solidno izdelavo, všečnim videzom, učinkovitim hibridnim pogonom in udobno vožnjo je bil testni Captur več kot prijetno presenečenje.