Tokrat smo šli pogledat eno najbolj odmaknjenih slovenskih pokrajin, Belo krajino. Izlet tja preko Gorjancev je bil, priznam, vsaj zame nova izkušnja. Zdaj imam pod streho vse konce naše kokoši, ostaneta mi le še Ribnica in Kočevje, a to kdaj drugič.

Bela krajina meri 596 kvadratnih kilometrov in ima kakih 27 tisoč prebivalcev. To je kraška ravnina, podložena z apnencem, ki kuka na plano praktično povsod, omejujejo pa jo Gorjanci in Kočevski rog na severu in reka Kolpa na jugu. Sama pokrajina je nenavadna mešanica tega, kar poznamo od drugod, odrezana je kot Koroška, rahlo spominja na dolenjske griče, nekaj malega prikliče še Štajerske in Slovenskih goric.

Na pot smo se odpravili s Hyundaijevo Kono, električno. Kompaktni križanec je odličen sopotnik, z dovolj veliko baterijo, da se brez težav iz prestolnice odpeljemo tja dol in potem še nazaj, pa še ostane.

Tam dol pod Gorjanci…

V našo najbolj južno pokrajino (sprednja noga naše kure!) se lahko pripeljemo iz treh smeri, tja pa je naš Avtomanija Away Tem izbral daljšo pot iz Novega mesta čez Vahto. Saj veste, tista cesta proti Gorjancem, kjer vsako leto poteka tudi gorsko hitrostna dirka. Tam zdaj cesto veselo razkopavajo in je spremenjena v gradbišče in primerna le za kak avtokros. Na vrhu Gorjancev je prelaz Vahta na višini 616 metrov nadmorske višine, potem pa se takoj zatem odpre razgledna ploščad proti Metliki. Bela krajina je bila naravna prepreka za Turke, z zelo pisanim prebivalstvom iz celega področja zahodnega Balkana, na Vahti pa je, v skladu z njenim imenom verjetno stal mož postave s helebardo in Turku nemarnemu velel, da ne sme naprej.

Na žalost se je vreme prav tisti dan odločilo, da bo sodelovalo z nizko oblačnostjo, do dolenjske pa kar z meglo, zato smo bili prikrajšani za barve, vsaj sprva. No, že dan poprej so bile s spletnih strani izbrane nekatere zanimive točke. Bela krajina je dobro turistično zasnovana in označena in polna presenečenj. Najprej smo šli kar tja gor nazaj proti Gorjancem poiskati stara kamnita korita ob potoku, zarasla z mahom, ki so jih uporabljale perice. Tudi državna meja je tam taka kot bi mački privezali na rep čopič in jo na smrt prestrašili. Tako kar nekajkrat skočiš iz ene države v drugo po samo nekaj metrih, brez zapornic, se razume.

Vedno se nekam pride

No, korit pri Radovici potem nismo našli, ker do tja vodi neka čudna cesta, kamor ne bi šel niti s Kono, ki je dobro pripravljena za brezpotja. In če so korita odpadla, pa je bila tam tabla za razgledni stolp na Krašnji. Le kak kilometer naprej po slabem makadamu na vrh hriba. Na stolp se je podala Urša (ker pri slučajnem padcu naredi manjšo luknjo kot moja malenkost), ob njem pa je urejen prostor za piknike s planinsko kočo PD Metlika. O tem, da je tam doli »planina« visoka nekaj 100 metrov, pa lahko razpravljamo dolge ure. Na žalost se kaj pretirano daleč ni dalo videti zaradi slabega vremena in ker je Urša šele na pol poti navzgor spoznala, da ne mara višin. Se pa drugače vidi vse od Metlike pa do hrvaškega Karlovca.

Naslednji obisk izpod Gorjancev je bila Metlika, ki je eno od treh mest v Beli Krajini in drugo največje z nekaj malega čez 3000 prebivalcev. Ker je to kraški svet, imamo tu iz našega in vašega šolanja znane kraške vrtače, uvale, polja in vdore in stari del Metlike stoji na enem takem otoku, okoli katerega je od naravnih sil ustvarjen jarek. Nas je zanimala ena taka sakralna znamenitost, ki se ji reče tri Fare in se nahaja  kak kilometer iz Metlike v Rosalnicah. Tam so nekoč v srednjem veku zgradili cerkev v gotskem slogu, no so jo skoraj zgradili, a brez zvonika. Potem so si premislili in zgradili še eno nekaj metrov zraven, spet brez zvonika. In ker tako ne gre, so potem znotraj obzidanega pokopališča postavili še tretjo, tokrat z zvonikom. Zakaj, kako in zakaj brez, še danes ostaja uganka.

Od naravnih znamenitosti, arhitekture do letala

Za Belo krajino bi človek potreboval več dni, če bi hotel preveriti vse lepote. Naslednja postojanka je bil Otok, kjer na mestu partizanskega letališča stoji letalo Douglas C-47 (DC-3) iz druge svetovne vojne. Bela krajina je bila prvo osvobojeno ozemlje med drugo svetovno vojno na naših tleh, od tu so letala letela proti Italiji in nazaj, prevažala ranjence in opremo in tudi prebegle ujetnike iz Dravske doline v slavnem največjem pobegu v drugi svetovni vojni na evropskih tleh, ampak o tem kdaj drugič. Letalo je restavrirano in postavljeno na nosilce, na tablah pa si lahko preberete veliko zanimivih podatkov.

Razdalje so tu precej majhne, zato smo že čez nekaj minut proti jugu našli Priloške ribnike. Prvič se omenjajo že 1824 in so pripadali gospodi iz bližnjega Gradca, ostala sta še dva in v enem gojijo ribe, naju z Uršo je pozdravil (in prestrašil) nemarno orjaški krap, ki se je zabrisal iz vode ravno v času fotografiranja, drugi, manjši, pa je prepuščen naravi, v njem živi kar nekaj zaščitenih vrst, tudi želva. Tik ob teh ribnikih je še belokranjsko letališče. Med vračanjem smo preskočili še glavno cesto in si pogledali avtokamp v Krasincu neposredno ob Kolpi.

Ograje vedno "rešijo" vse :(

Glavna belokranjska reka je postregla z nenavadnim prizorom – zeleno ograjo. Pogled nanjo je bil tako šokanten, da sva se pravzaprav spraševala, če je to – to. Nekoč smo še v rajnki državi pravili, da bomo zidali zid na Kolpi, pred nekaj vladami pa so tja proti migrantom postavili ograjo, ki jih seveda ni zadržala, je pa neverjetno skazila videz. Zdaj jo ponekod na srečo že razstavljajo.

Še nekaj o Kolpi. Reka izvira zahodno od pokrajine v Gorskem kotarju na Hrvaškem in je dolga 294 kilometrov, od tega tvori 118 kilometrov meje med državama. Nekje je mirna, drugje se preliva čez pragove. Bela krajina tudi za nas svetovne popotnike malce zmede orientacijo, zato ker teče v praktično vseh smereh in tam pri avtokampu bi človek pričakoval, da ne teče »tja gor« proti Gorjancem, ampak proti jugu.

Grad, okoli pa reka

Ampak ja, malo sem in malo tja. Na nasprotno stran ceste Metlika – Črnomelj se pride v Gradac. Skozi vasico teče reka Lahinja, na visok pomol, ki ga obkroža, pa je postavljen lep dvorec, ki nosi ime – Gradac. Grad je bil prvič omenjen že 1228 in je večkrat menjal lastnike, med drugo svetovno vojno so se tam šolali posebne vrste partizani, po drugi svetovni vojni pa je vidno propadal. Reka Lahinja je druga najdaljša reka v Beli krajini in izvira kot vse kraške reke preprosto iz večih lukenj južno od Črnomlja. Tam pri Gradcu Lahinja pobere tudi reko Krupo, ki je revica dolga le malo več kot dva kilometra, izvira pa izpod apnenčaste skalnate stene in tam je bil tudi naš naslednji postanek. V izviru živijo tudi zelo redke školjke, pa tudi človeška ribica, tik pod njim pa je jez in ob njem prenovljena stara žaga.

Kilometer naprej po glavni cesti prispemo v tretje največje mesto, Semič, ki ob pogledu na stotine hiš, posejanih v breg pod Črmošnjicami, pusti usta odprta. Od tu glavna cesta čez 10 kilometrov pripelje še v največje belokranjsko mesto, Črnomelj. Tudi tu Lahinja obkroža staro mestno jedro z ozkimi uličicami in trgom na visokem pomolu. Ker vsaka odprava potrebuje tudi okrepčilo, je sledila malica pod Gorjanci, v bližnji industrijski coni, kjer so postregli tradicionalno slovensko jed – »pohanga piščanca, riž in solato«. Tu sledi še pohvala, ker je bil okus daleč od izumetničenih industrijskih obrokov, ampak pristen – kot bi ga delale naše mame in babice.

Ciciban na koncu sveta

Po treh obiskanih mestih je bilo treba videti še Vinico. Saj veste, tisto mesto, od koder je bil legendarni Oton Župančič. Obris njegovega obraza nas pozdravi že ob cesti pred krajem. Vinica stoji na bregu, na koncu (ali pa začetku) je še čudovit grad, potem pa se cesta spusti proti mejnemu prehodu. Kolpa je tam široka in mirna in smaragdno zelena, vmes je od Črnomlja naprej tudi končno posijalo sonce. Po cesti ob reki pridemo do najbolj južne točke Slovenije, Kota pri naselju Damelj, Kolpa pa se počasi seli, gledano proti izviru, v sotesko. Od tam smo s Kono prečili še čudovito cesto skozi brezov gozd – breza je tako ali tako najbolj znano belokranjsko drevo, spomnite se samo Petra Klepca. V tem delu se Bela krajina že nasloni pod visoko planoto Kočevski rog, kamor smo želeli priti na fenomenalno razgledno točko Kozice, od koder se vidi soteska Kolpe, preden zavije do Vinice. Žal cesto od Starega trga na Kolpi na Predgrad prenavljajo, obvoz pa je daleč naokrog, zato od tam kdaj drugič.

Tako lepo, da bi morali poslati pesnika

Edina smiselna pot iz te zares lepe pokrajine je potem bila nazaj čez gozd in v Črnomelj ter proti Črmošnjicam. Na vzponu tja gor je Bela Krajina potem še zadnjič poskrbela za »kako lepo!!!« in za občudovanje z razgledne točke, od koder se vidi cela pokrajina. Na drugi strani je spet nov svet, po dolinici Radeščice mimo Dolenjskih toplic in potem navzgor po dolini reke Krke mimo Žužemberka čez Muljavo do Ivančne gorice.

Bela krajina preseneti in navduši. Marsikdo med vami tam še ni bil, pa naj si vzame čas za izlet. Res lepi kraji, rahlo pozabljeni, rahlo spregledani. Skritih kotičkov pa je tam v izobilju za nekaj dni raziskovanj. Tja se zagotovo še vrnem!