Letos mineva 22 let, odkar je Renault ugasnil avto z zaokroženo pokončno zadnjo šipo in visoko zadnjico. Avto je takoj ob rojstvu postal ena od klasik tega stoletja, čeprav taki nazivi običajno pripadajo bolj prestižnim znamkam. Avantime s svojo nenavadno silhueto je bil mešanica udobja, enoprostornega koncepta in avantgardnega dizajna. Ni bil edini svoje vrste, saj je na podoben način Renault oblikoval tudi drugo generacijo Meganea, pa tudi Vel Satis, naslednika velike limuzine Safrane.

Nekaj zelo posebnega

A le Avantime je danes tisti avto, ki ga zbiratelji pobirajo po oglasih, če se še kje kateri pojavi, ga obnovijo in skrbno čuvajo kot muzejsko vrednost. Avantime je Francoz omejene serije, pa to ne po lastni krivdi. Vse skupaj se je začelo kot ideja Renaultovih vodilnih, da končno napadejo nemške prestižne znamke. Pri Francozih so te ideje, ki vzniknejo čez noč in potem tudi hitro obstojijo, kar pogosto pojav, sploh v avtomobilizmu, a držimo se zgodbe. Renault je želel v začetku stoletja s tremi modeli mešati štrene Nemcem – prvi je bil četrta generacija Renaulta Espace, enoprostorca, ki je 20 let prej oral ledino v tem segmentu, zdaj pa je bil le še eden od mnogih. Drugi je bil Vel Satis, baročno oblikovana limuzina z rahlo višjo kabino, ki bi vdahnila novo dušo v klasični francoski razred Grande Routiere. Ta dva modela, dva stebra nove dobe Renaulta, bi morala prestrašiti Mercedesov Razred E, BMW-jevo Petico in Audija A6. Tretji od mušketirjev pa je bil nekaj posebnega – mešanica kupeja in prostornosti – Avantime.

Koncept so Francozi prvič pokazali na salonu v Ženevi pomladi 1999. Koncept z imenom Coupe Space je bil po Renaultovih besedah manjkajoči člen med priljubljenimi enoprostorci in športnostjo kupejev. Saj ne, da je skoraj četrt stoletja pozneje ta ideja propadla, le namesto enoprostorcev so kupejevsko podobo dobili številni SUV-ji in križanci. Koncept so pripravili pri Matri, ki je za Renault izdelovala model Espace od prve pa vse do aktualne tretje generacije. In ker je prav za vsako idejo nekje tudi tržna priložnost in ciljna publika, je Renault v Ženevi našel kar dve – ljudi, ki so odrasli v Espaceu, a še niso pripravljeni na družinski avto, vseeno pa si želijo prostornosti, ki jo je Espace ponujal in drugi – starejši ljudje s praznim gnezdom, ki so v Espaceu vozili svoje otroke, ki so odrasli, sami pa ne potrebujejo več toliko prostora v avtomobilu, vseeno pa se ne želijo odreči lastnostim enoprostorcev. Komplicirana, a Francozom vendarle zelo jasna filozofija.

Tehnično zahteven

Čeprav se ime avtomobila prebere po francosko kot »Avantim«, v angleščini zveni bolj jasno, »Avantajm« kot skovanka »pred časom«. In to je Avantime vsekakor bil. Dve leti po predstavitvi na Ženevskem avtosalonu se je junija 2001 začela proizvodnja v Matrini tovarni v Romorantin-Lanthenayu. V času razvoja so inženirji naleteli na precej težav pri prenosu koncepta v serijski avto, predvsem bočna varnost, ker avto nima B-stebrička, je bila precejšen zalogaj. To pa ni bil edini in niti poglavitni razlog za zamudo.

Konceptni avto ima velikanska vrata, ki se odpirajo zelo na široko. Če bi šel avto s takimi vrati, kot jih ima koncept, neposredno v proizvodnjo, potniki praktično na ozkih pakirnih mestih ne bi mogli stopiti iz avta. Zato so inženirji staknili glave in iznašli vrta z dvojnim tečajem. Pri serijskem Avantimu se vrata odpirajo z zelo majhnim kotom. Že sama izdelava tega dvojnega tečaja je povzročala glavobole, da so se vrata odpirala ne samo navzven, pač pa tudi zdrsnila naprej. Še ena težava je bila velika panoramska streha. Ta se je na slabših cestah zelo rada sesula – tehnologija takrat pač še ni bila pripravljena na tako velike preskoke. Te težave in še druge številne težavice so tako zahtevale veliko pozornosti francoskih mojstrov, preden je bil avto dan v proizvodnjo. Pozneje, kot so načrtovali.

Kot opravičilo Matri

Matra je dolga leta izdelovala model Espace, eno največjih uspešnic Renaulta v osemdesetih in devetdesetih. Četrto generacijo Espace, zadnjega v klasični enoprostorski formi, je Renault želel dvigniti na višji in prestižnejši nivo in proizvodnjo potegnil v svojo lastno tovarno v Sandouville. Roko na srce, vse, kar je nastajalo v tistem času pri Matri, ni ravno slovelo po neki vrhunski kakovosti izdelave, kar bo seveda ob treh generacijah Espacea veljalo – žal – tudi za Avantimea.

Renault Espace je bil pravzaprav Matrina ideja in so ga izdelovali od davnega 1984, potem pa ko je Renault s četrto generacijo enoprostorca imel novo računico, so Matri pravzaprav ostale le prazne proizvodne kapacitete – edini avto, ki so ga dolga leta izdelovali, je bil prav Espace. Na prazne tekoče trakove je zato Renault naselil prav avantgardni model Avantime, ki so ga zaradi racionalizacije postavili kar na prejšnjo, tretjo generacijo Espace, ki ga je Matra izdelovala od 1994. Polovica delov je bilo istih, le notranjost je bila povsem nova in unikatna.

Dizajn izven časa

Avantime je nastal v glavi Renaultovega oblikovalca Patricka le Quementa, ki je od začetka devetdesetih, ko je prišel v Renault, podpisan tudi pod prvega Twinga in enako ljubkega Kangooja prve generacije. Preden je začel službo pri Renaultu, je imel le Quement eno samo zahtevo – da ne bo dizajniral avta okoli obstoječe tehnike. Iz oblikovalskega oddelka je nagnal vse svetovalce in podvojil ekipo oblikovalcev s 350 novimi uslužbenci. Za nameček pa si je izposloval pogoj, da odgovarja neposredno šefu Renaulta in nikomur drugemu ali z drugimi besedam – povsem je odstranil vsakršno obliko birokracije. Njegov pristop pri Twingu in Kangooju se je izkazal za uspešnega, oba avtomobila sta presegla vsa prodajna pričakovanja. Avantime…ta pa je bil potem druga zgodba.

Brez prave konkurence

Avantime je bil ob nastanku tako poseben avto, da pravzaprav ni imel nobenega podobnega konkurenta. Pravzaprav, le enega – Vel Satis je bil drugi Renaultov model z zelo podobno oblikovalsko filozofijo, a v obliki petvratne kombi limuzine. Posledično so prodajne številke obtičale pri tleh. Tako nenavadnih avtomobilov nihče ni pričakoval, niti si jih ni upal kupiti. No, še en razlog je, na katerega Francozi takrat niso imeli pretiranega vpliva – če so nemški premium konkurenti dodelani do zadnjega detajla, je bil Avantime v najboljšem primeru le prototip. Ki ga je izdelovala Matra. Seveda se je kakovost s časom izboljšala, a slab glas seže v deveto vas in nikoli ne pride nazaj.

Avantimea so pestile težave z elektroniko, pa s slabo privitimi deli, škripanjem armaturke in podvozja. Velike steklene površine so bile dobrodošle, a se vrata skoraj nikoli niso povsem poravnala z robom. Tudi materiali v notranjosti so bili vse prej kot premium, za povrh pa je bila armaturka praktično kopija tiste iz prejšnje, tretje generacije Espacea.

Težava vseh težav pa je bila v tem, da trg preprosto ni bil pripravljen na kombinacijo enoprostorca in kupeja. Kupci so kot največjo pomanjkljivost omenjali, da ima avto le en par vrat in tudi to, da se pravzaprav nobeden od njih ni videl v dveh skupinah, ki jih je ob predstavitvi koncepta Renault imel v mislih. Renault je zastavil proizvodnje številke precej nizko – letno so nameravali izdelati 15 tisoč primerkov, ampak po enem letu je bila številka prodanih Avantimov le 3900.

Matra na čereh

Zaradi slabe prodaje je Matra zelo hitro zaplula v rdeče številke, niti njihov drugi model, Matra M72, ki bi prav tako nadomestil izgubo Espacea, še ni dobil zagona. A Avantime še ni rekel zadnje. Prvo leto je bil na voljo le s 3-litrskim V6 z ročnim menjalnikom in precej visoko ceno. Potem se je pridružil cenejši model z 2-litrskim turbo motorjem in ugodnejšo ceno, V6 pa je bil po novem na voljo tudi s samodejnim menjalnikom. Naposled je poleti 2002 prišel tudi 2,2-litrski dizelski dCi motor.

Avantime je tako postal bolj prilagodljiv željam kupcev, še vedno pa je bil v primerjavi z nemško železnino cenovno neugoden. Renault je uvedel še osnovno različico 2.0T Expression, ki ni imela nekaterih opcij, med drugim so črtali panoramsko streho. Ta različica je bila za več kot petino cenejša od začetne. Vseeno so bili ti posegi v radikalno drugačen avto premajhni in prepozni in po samo letu in pol je Matra nasedla na čeri. Februarja 2003 je Renault oznanil zaprtje Matre in njenih tovarn in s tem zapečatil prvi in edini enoprostorni kupe na svetu. Maja 2003 je s tekočih trakov zapeljal zadnji primerek. V 22 mesecih so naredili vsega 8557 vozil, malo več kot polovica je bila prodana v Franciji.

Avantime pa ni odšel v pozabo. Patrick le Quement je vztrajal na svoji poti in dizajn iz nesrečnega modela prenesel na drugo generacijo Megana, saj veste, tistega z ritjo. Kljub temu, da se je solidno prodajal, tudi Megane II ni bil neka prodajna uspešnica. Podoben zaključek na zadku je imel tudi Scenic. Vseeno, Avantime je bil tisti, ki je šel v avtomobilsko zgodovino kot eden največjih polomov. Kupejevski enoprostorec je bil pred svojim časom, morda celo predaleč. Zato tudi nikoli noben proizvajalec ni sledil njegovi filozofiji.

Klasika med klasikami

20 let po zadnjem narejenem Avantimu je slika nekoliko drugačna. Tu in tam se v oglasih še najde kak primerek, predvsem v tujini. Večina je zdelanih, potrebnih obnove, cene so okoli evrskega tisočaka ali dveh. Ampak tisti primerki, ki so uspešno kljubovali času in so ohranjeni, pa vas bodo sezuli s ceno – tudi 40 tisoč evrov in več dosegajo. In tem ne bo cena padla nikoli. So preveč redki, preveč posebni in preveč …