Na naši spletni strani Avtomanija.com uporabljamo piškotke, s katerimi izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo in vam zagotavljamo ustrezne vsebine in oglaševanje. Z nadaljno uporabo naše spletne strani se s tem strinjate.

Nadaljuj...
Testi   |   Suzuki Ignis 1.2 Allgrip Elegance
Osnovna cena: 14.050 €
Cena testnega vozila: 14.700 €
prostornost
poraba
funkcionalnost potniškega prostora
preglednost
cena
majhen rezervoar za gorivo
majhen prtljažnik
nenatančen prikaz dosega oz. preostanka goriva

cenik.pdf
Tehnični podatki
Motor: 4, vrstni; prostornina - 1242 cm3; moč - 66 kW (90 KM) pri 6000 vrt/min; 120 Nm pri 4400 vrt/min;
Prenos: pogon - 4x4; menjalnik - 5, ročni; zavore - hlajeni diski spredaj, bobni zadaj; gume - 175/60R16; obračalni krog - 9,4 m;
Karoserija: 5-vratna, kombilimuzina; segment - B (spodnji); mere (d/š/v) - 3700 mm x 1660 mm x 1595 mm; medosna razdalja - 2435 mm; prtljažnik - 227-1056 l; rezervoar - 30 l; masa - 860 kg; nosilnost - 470 kg; skupna dovoljena masa - 1330 kg;
Zmogljivosti: pospešek - 11,5 s do 100 km/h; najvišja hitrost - 165 km/h; gorivo: bencin; poraba - 5,2/4,4/4,7 l/100 km; emisije CO2 - 106 g/km;
S štirikolesnim pogonom med oblake
Suzuki Ignis, navzven kompakten in znotraj prostoren. Mali mestni križanec, ki je spremenil moj pogled na vožnjo po makadamskih cestah, me je navdušil že po prvih kilometrih.
Urša Prosenjak
20. september 2019 | 10:19:00

Toplo poznopoletno vreme je kot nalašč za izlet v naravo. Prve septembrske dni, ko se je poletje že počasi začelo prevešati v jesen, smo tako izkoristili za potep po Koroški. Do oddaljenih kotičkov naše dežele, ki je v tem delu zelo hribovita, nas je brez težav pripeljal Suzuki Ignis.

Kot voznico me je mali mestni terenec očaral že na prvi pogled. Izrazito pragmatičnega videza, pa še vedno eleganten namiguje, da je primerno vozilo za najrazličnejše priložnosti. Potniška kabina je prostorna in pregledna, obenem pa obvladljiva, vse je še vedno na dosegu roke. Udobno lahko potujejo tudi sopotniki, Ignis se namreč ponaša z velikimi zadnjimi vrati, ki omogočajo enostavno vstopanje in izstopanje, kar je lahko velika prednost, če vozimo majhne otroke ali pa starejše in težje gibljive ljudi.  

Robustna zunanjost razkriva, da so njegov domači teren gozdne in makadamske ceste, toda tudi na avtocesti sem se z njim počutila kot doma, saj je njegov 1,2-litrski motor s 66 kW (90 KM) zlahka dosegel tudi višjo hitrost, obenem pa je poraba goriva ostala zmernih 5 litrov na 100 km pri vseh načinih vožnje. In čeprav sem bila navdušena že med vožnjo do Koroške, pa je Ignis šele tam pokazal svoje prave adute.

Odpravili smo se na Ojstrico, ki je bila nekoč svoja občina z nemškim imenom Kiemberg – to se še danes skriva v poimenovanju kraja, ki ga uporabljajo domačini, Kimperg -  in njen najvišji vrh Košenjak. Vožnja po strmi in ozki cesti, polni nepreglednih ovinkov, me ni ravno mikala in z veseljem bi prepustila krmilo komu drugemu, ampak Ignis me je z dobrimi argumenti prepričal, da ne bo težav. Ker je kompakten, majhen avto, se nisem bala srečanja z drugim vozilom, v njem sem sedela dovolj visoko, da sem imela izza volana odličen pregled nad situacijo na cesti, pri vzvratni vožnji mi je bila v dodatno pomoč kamera (čeprav se Ignis ponaša z odlično preglednostjo tudi ob klasični vzvratni vožnji s pomočjo pogleda skozi zadnjo šipo), za kakršnekoli nepredvidene situacije na makadamskih cestah ali brezpotjih pa je tu štirikolesni pogon z dodatkoma za pomoč pri speljevanju v hrib in pomoč pri strmem spustu.

Še več, napredni in elektronsko voden štirikolesni pogon AllGrip 4WD avtomatično zazna drsenje avta in prenese navor tudi na zadnja kolesa, ne da bi bilo potrebno voznici storiti karkoli. Tako opogumljena sem se torej spopadla z izzivom gorske vožnje.

Ojstrica je naselje, ki mu komaj še lahko tako rečemo, saj sestoji iz posameznih kmetij in hiš, razprostrtih po celotnem pobočju, po katerem se vzpenja ozka in ovinkasta cesta. Območje je pred letom in pol prizadel močan vetrolom, zato se zaradi redkega gozda na nekaterih odsekih s ceste odstira prikupen (pa tudi srhljiv) razgled po dolini. Drevesa so na nekaterih ovinkih tudi edini krhek mejnik med cesto in prepadom, zato se domačini radi pošalijo, da če zapelješ s ceste, imaš še ravno toliko časa, da pokličeš domov in poveš, da te ne bo na večerjo.

Toda Ignis mi je s svojo kompaktnostjo vzbujal dovolj zaupanja, da se tega scenarija nisem posebno bala.

Po nekaj kilometrih navkreber je pod kolesi zmanjkalo asfalta in pot smo nadaljevali po makadamski cesti. Tu se je Ignis zares izkazal. Ozka, ovinkasta in po vseh možnih kriterijih »slaba« cesta, za volanom pa pretirano zaskrbljena voznica, ki se raje drži mestnih ulic in avtoceste, bi sicer bil recept za katastrofo. Toda mali Ignis je s štirikolesnim pogonom in kompaktnostjo najboljša izbira za takšno situacijo. Začetno zaupanje si je pridobil že na asfaltu, ko me je s svetlobnim signalom in tresljaji volana vestno opozarjal, kadar sem se preveč približala sredini ali robu. Prašne makadamske kilometre je premagoval brez težav, v ovinkih se je odlično držal ceste in kmalu me ni več skrbelo, da bo končala v jarku ali pa v dolini. Še več, cilj se je kar prehitro približal.

Na Košenjaku (1522m), najvišjem koroškem hribu, ki še ni gora – do te kategorije mu namreč manjka nekaj (natančneje 78) metrov višine, smo se okrepčali v Planinskem domu Košenjak, kjer smo uživali v razgledu in se nastavljali še zadnjim letošnjim sončnim žarkom. Seveda se v hribe nismo odpravili nepripravljeni. S sabo smo vzeli nekaj prtljage in opreme za pohod, ki smo jo zlahka spravili v Ignisov sicer nekoliko majhen prtljažnik prostornine 204 litre. V osnovi je v njem dovolj prostora za prtljago dveh oseb za vikend izlet in za nekaj športnih rekvizitov, brez težav tudi pripeljemo iz trgovine tedenski nakup živil, za prevoz večjih tovorov pa bi morali podreti zadnje sedeže, kar bi prtljažni prostor znatno povečalo, vendar na račun potniškega prostora.

Za vrnitev v dolino smo lahko izbirali različne poti. Pri tem smo se lahko v celoti zanesli na navigacijo, ki nas je vodila presenetljivo natančno. Poleg nje se v infotainmentu s sedempalčnim zaslonom na dotik skriva še DAB radio, zato smo lahko uživali ob poslušanju svoje priljubljene radijske postaje tudi tam, kjer klasične frekvence niso slišne, svoj telefon pa sem preko Bluetootha povezala s sistemom za prostoročno telefoniranje, da sem lahko imela med vožnjo po ozkih gorskih cestah roki varno na volanu, hkrati pa sem ostala dosegljiva. To je bilo še toliko lažje, ker se da skoraj vse funkcije infotainmenta in še nekatere druge upravljati s tipkami neposredno ob volanu.

Ko nas je Ignis varno pripeljal tudi nazaj v dolino, se nisem mogla odločiti, kaj me je med izletom bolj navdušilo: lepota koroške pokrajine ali zmogljivosti malega terenca. Po kratkem razmisleku sem morala priznati, da se je tehtnica prevesila v smer avtomobila. V času, ko je bil moj spremljevalec na najrazličnejših poteh, ne le na Košenjaku, sem naštela le tri pomanjkljivosti: poleg majhnega prtljažnika, ki je bil za naš izlet sicer povsem dovolj velik, je nekoliko majhen tudi rezervoar za gorivo, v katerega lahko natočimo le 30 litrov bencina, kar naj bi zadostovalo za skoraj 600 km vožnje. Ker ga po drugi strani odlikuje nizka poraba, je majhnost rezervoarja navsezadnje pomanjkljivost, ki jo zlahka spregledamo. Tretja pomanjkljivost pa je nekoliko netočen podatek potovalnega računalnika, ki nam sporoča doseg s preostankom goriva. Ko namreč dosežemo rezervo, nam računalnik tega podatka ne sporoča več in tako ne vemo, koliko kilometrov bomo z rezervo še lahko prevozili. Moja izkušnja: po prevoženih 30 kilometrih z rezervo sem naposled dotočila gorivo, v rezervoar je šlo 27 litrov, torej bi rezerva skoraj zagotovo zdržala še kakšnih dodatnih 40 kilometrov.

Z Ignisom se ne bomo ravno odpravili v italijanske Dolomite, ker želimo, da so bencinske črpalke relativno na dosegu, obenem pa niti ne bomo mogli natovoriti prtljage za tri mesece. Za vsakdanje poti po bližnjih hribih in za nekajdnevne izlete pa je odlična izbira. In če sem za volan Ignisa sedla kot mestna punca, ki se za vsako ceno izogiba vožnji po hribih, sem iz njega izstopila kot voznica, ki zaupa svojemu vozilu in se ne ustraši več podvigov na makadamu.

Za dodajanje komentarjev morate biti prijavljeni.
spartan
1.0 boosterjet bi ta avto rabil, z blagim hibridom in vecjim tankom. Pa bi bilo.
20.9.2019 14:45:56

O Avtomaniji

Kontakt z nami

Podportali

© Copyright 1999-2019 Avtomanija