O oblikovnih potezah skozi vse generacije Vitar lahko rečemo le, da so vedno izstopale na svojstven način, od tiste legendarne trivratne iz začetka devetdesetih z lomom na šipi vrat, do konvencionalnega pristopa v naslednji generaciji in zdajšnji izrazito ostro robni in funky podobi.

Gremo k mehaniki. 1,4-litrski štirivaljnik je posebnež zaradi uporabe turbo polnilnika. Ta je, ali pa ni, odvisno kako pogledate na reči. 103 kilovati (140 KM) so z 220 Nm navora dovolj, da je vitara, ki tehta samo 1,2 tone, precej poskočna mala zadevščina, turbo pa sodeluje takrat, ko zahtevamo izdatno moč, pri nežni vožnji gre večina njemu namenjenih plinov mimo lopute neposredno v izpušni sistem, pri čemer skozi cevke iz rezervoarja za gorivo steče nekaj manj goriva.

Za 2100 evrov je imel testni primerek dodatno še samodejni menjalnik, ki moč prenaša na vsa štiri kolesa. Kot rečeno, kombinacija ljubi potovanja in obožuje zimo, ko vrže 3 metre snega, vi pa morate nujno na vrh Triglava. To so aduti tovrstnih avtomobilov že od nekdaj in tudi Vitara ni izjema. S pametno vožnjo lahko porabo držite tam pri sedmih litrih in pol, bo pa malce (dober liter) večja, če bi radi z Vitaro po vzoru Alexa Rinsa v MotoGP polagali ovinke.

Notranjost je v skladu s časom, pa vendarle po japonsko klasična. Osrednji infotainment nudi vse, kar voznik potrebuje, je pa upravljanje malce…no, skratka, zahteva privajanje. Nad glavami potnikov v najvišji opremi Elegance Top sveti tudi nebo skozi veliko panoramsko streho. Sedeži so odeti v kombinacijo usnja in alkantare, notranjost pa je sestavljena v kombinaciji črne plastike in svetleče srebrnih dodatkov. Od opreme je tu praktično vse, od vse mogočih asistenčnih sistemov do ogrevanja sedežev. Med klasičnimi merilniki je informativni barvni zaslon potovalnega računalnika s precej bogatimi podatki, mogoče pa bi lahko na volanu uporabili nekaj več domišljije z gumbi za upravljanje.

Zanimivi so tudi zračniki. Saj ne, da jih nismo opazili že na prejšnjih testih, a krog z dvema loputama se v avtomobilski industriji seli od Alfe v sedemdesetih do mazde v začetku stoletja in zdaj je v identični podobi tudi v Vitari. Trojica na vrhu armaturke ima sredinski zračnik zapolnjen z analogno uro, kar je v dobi digitalizacije prijeten retro spomin.

Ena pripomba pa leti na prestavno ročico samodejnega menjalnika – vrstni red režimov delovanja je rahlo zoprn, saj je M (ročni način, ko lahko prestavljamo tudi z lopatkami za volanom) za samodejnim D in pred speljevanjem kaj hitro pomaknemo v M namesto v D in motor do konca zatuli v prvi prestavi. Pač manjša ergonomska slabost, ki se jo da navaditi.

Cena? Vrh ponudbe Vitare stane 25.520 evrov.