Ni vse v novih avtih, tudi v časih, ko smo še hodili v vrtec, so tovarne po svetu že bruhale različne avtomobile, ki nekateri vozijo še danes in za tole rdečo bejbo so krivi Italijani.

V začetku devetdesetih je Alfa Romeo pripravil ljudski avto s sprednjim pogonom. Najprej je luč sveta ugledal Alfasud, 1975 pa še njegova trivratna kupe različica. Pod dizajn se je podpisal Italdesign, ki je v podobni maniri zrisal tudi Golfa in Hyundaijevega Ponyja. Eno so proporce, drugo pa nianse, pravijo. V nekaterih elementih je podoben večji sestri Alfi GTV, vseeno pa na robove in vogale odsekani kupe izstopa po maski z dvema paroma luči, nizko silhueto in položno zadnjo šipo, ki se končuje v majhen rob.

Kakorkoli že, Sprint kot kupe je živel vse do 1989, ko so sestavili še nekaj primerkov, zadnja velika serija pa je prišla na ceste 1988, kamor sodi tudi ta moj Sprint. V štartu je bil to še Alfasud Sprint, 1983 pa je po prenovi in podvozju, ki si ga je delil z novo Alfo 33, ostal le še Sprint.

Čeprav deluje kot kupe velik, meri le 4,02 metra v dolžino, visok je le 1,3 metra. V teh zgodnjih časih tudi sama teža ni bila nič kaj posebnega, prazen Sprint tehta 930 kilogramov.

Notranjost med parom dolgih vrat je prav tako nekaj posebnega, minimalistični dizajn po tistih časih vključuje dva okrogla merilnika, volan, v mojem primeru je original nadomestil športni Momo. Na armaturki sta dve prepoznavni odprtini za zrak, ki jih v nespremenjeni obliki še danes srečujemo v nekaterih drugih znamkah, na sredinski konzoli je klasično nastavljanje ogrevanja, hlajenja, stikala za meglenke in digitalna ura, ki je pokazatelj da gre za prenovljeno in pozno serijo.

Sedeži so udobni, školjkasti in postavljeni zelo nizko na tla. Zadaj sta še dva sedeža, ki omogočata sedenje tudi odraslim, vsaj tako me spomin na študentska leta opominja. Pod zadnjo šipo je koritastih 325 litrov prtljažnika, ki ga prekriva usnjen rolo in ti litri so v bistvu precej večji, kot razkrije številka. 

Bistvo te stvaritve inženirja Rudolfa Hruške pa je štirivaljni bokser v nosu. V tej Alfi je nadomestni 1,5-litrski motor, ki razvije 77 kW (105 KM) in 133 Nm navora. Streže mu petstopenjski menjalnik, ki poganja sprednji kolesi. Motor in menjalnik sta postavljena v vzdolžni osi, za dovajanje goriva skrbita dva dvojna Webrova vplinjača 36.

Za razliko od Alfasud Sprinta, ki je imel zavorne diske na menjalniku, je ta z mehaniko 33 že klasičen, na zadnjih kolesih pa so vendarle še bobni. Spredaj so McPhersonove vzmetne noge, zadaj os s panhardovim drogom zmanjšuje prečno nihanje. Čarovnija tega avta je to, da je na tleh ležeči bokserski motor osnova, na katero je pripet preostanek avtomobila in tako se reč tudi vozi. Pospeški in hitrost nista nič posebnega, vsaj ne po današnjih merilih, je pa zato lega dobesedno nora. Pred ovinkom je dovolj, da človek rahlo spusti plin, nacilja smer in potem pohodi. Sprint počepne in se spredaj prisesa v cesto, preostanek avtomobila pa povleče za sabo.

Seveda tako kot druge Alfe tega obdobja tudi Sprint ni imun na različne bolezni, bokser, čeprav neuničljiv, je precej občutljiv na hladno olje, še najšibkejši člen pa je bila od nekdaj pločevina. Slab material iz tovarne pod Vezuvom, s preveč ogljika, je poskrbel, da so nekateri primerki rjaveli že na reklami. Tudi moj primerek je imel pri starosti leto manj kot desetletje že gnile pragove, cvetel pa je tudi rob blatnika zadaj.

No, kakorkoli, moj Sprint je prišel k hiši kot darilo za maturo 1994 in kot osnovni primerek z 1,3-litrskim motorjem, ki ga je po okvari ležaja čez nekaj let zamenjal 1.5. Tudi jeklena platišča in vse ostalo so sčasoma, ko se je pokazalo, da bo reč po letu 2000 ostala pri hiši kot starodobnik, zamenjala lita Speedlineova 14-palčna platišča, prežgani izpuh je dobil zamenjavo z dvojnim zaključkom, oboje iz bogatejše opreme QV, avto je dobil tretma pri kozmetičarki in izolacijo.

A muhasta babnica je imela popadke vsa leta – od tega, da niso gorele luči, do tega, da so se zavore po prvi mehanski prenovi pred nekaj več kot 10 leti odločile, da bodo preprosto ostale zapikane in to nekaj dni pred lanskim Alfističnim srečanjem. Vsaka Sprintka, ki je preživela več kot 10 let, ima danes neko svojo identiteto in tudi ta je v črno rdeči kombinaciji, na zadku pa je prirejen spojler Alfasuda. Da bi človek skušal avtomobilu nadeti tudi Zenderjev kit, ki so ga imele najmočnejše 1,7-litrske različice, pa je že blasfemija.

Na srečo in veliko spoštovanje imamo doma tehničnega človeka, očeta, ki ima dovolj (ali preveč) časa, ki zdaj tako skrbi za dve starini, prvenstveno svojo Katrco, o kateri smo tu že pisali in zdaj še za Alfo. Še nekaj malenkosti kot je vilica 2. prestave in vrnitev na prvotno višino ostane – avto smo nekje pred 15 leti spustili s športnimi vzmetmi, a je preveč trd. Fotr pravi, da se s Katrco pelješ, Alfo pa moraš voziti. Kar je seveda tudi nesporna narava slednje. Avto ni bil namenjen za plebejce, ampak italijanske duše z voljo do užitkov in samega življenja. In lep je, lep pa je. Sicer pa, desno ogledalo je bilo za nje časa na seznamu za doplačilo!

Po dolgem času sem tako spet naredil nekaj kilometrov in tisto dretje malega bokserja skozi dvojni izpuh dvigne dlake pokonci, na fotografijah pa je v tej rdeči barvi in soncu nadvse fotogenična. Zgodb in prigod s to Alfo je nešteto, morda jih kdaj spišem vse, od dveh identičnih nesreč, do visoko leteče izpušne cevi pri enako visoki hitrosti in obdobja, ko sem imel tri take Alfe hkrati. Da o tem, da imam še dirkalno v beli barvi, ne govorim. Ah, kaj vse smo počeli, ko smo bili mladi.

Ta Sprint bo letos štel 33 let in ima določeno sentimentalno in še kako drugo vrednost. S stališča današnjih avtov je vožnja z njim smešno nerodna, trda in neudobna (asistenčna elektronika? Pa kaj še, edini kos elektronike sta ura in radio), ampak dizajn, ta je pa večen. Alfa nikoli več ni ponovila zgodbe z ljudskim kupejem, še najbližje je bil derivat Alfe 156, GT.

Sprintka je avto za srečanja in občasne izlete, za vsakdan je krhke italijanske lepotice v kristusovih letih škoda. Ampak, ko jo voziš prvi kilometer, pa drugi, pa tretji, bi jo lahko peljal še 100, 200 ali 1000. Naenkrat.