Na naši spletni strani Avtomanija.com uporabljamo piškotke, s katerimi izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo in vam zagotavljamo ustrezne vsebine in oglaševanje. Z nadaljno uporabo naše spletne strani se s tem strinjate.

Nadaljuj...

Od Ljubljane čez Trojane med junake zbrane

Pozabljene slovenske ceste

Pozabljene slovenske ceste - Od Ljubljane čez Trojane med junake zbrane
Sledi nam na
  
Deli zgodbo na
8.3.2021 0:07:00

Naša naslednja mini avantura po cestah, ki jih danes praktično ne uporablja nihče več v celoti, se je odvila med kranjsko in štajersko prestolnico in s krofi na Trojanah.

Artur Švarc

Ena od legendarnih cest, ki je bila na tej trasi že v rimskih časih, je povezava Ljubljane in Maribora. Danes med največjima slovenskima mestoma vije avtocesta, včasih pa so avtomobili obiskali vse obljubljanske, gorenjske in štajerske vasice.

Večino krajev na zahodni strani Trojan danes rešujejo obvoznice – črnuška, pa trzinska in domžalska. Za začetek poti smo si vzeli ljubljansko Ježico, kjer gre most čez Savo. Skozi Črnuče in mimo Trzina po obvoznici smo do Domžal potrebovali slabih 10 minut. Tu riniti skozi Trzin in Domžale niti nima smisla. Po koncu ljubljanske kotline se cesta prvič rahlo vzpne mimo odcepa za Krtino proti Trojanam. V Šentvidu po 14 kilometrih in 16 minutah srečamo znano gostilno pri Rusu, kjer se je vedno dobro jedlo in pilo, če so le potniki imeli čas.

Na pot smo se podali s Peugeotovim 5008 z 2-litrskim dizelskim motorjem s 133 kW (180 KM) in osemstopenjskim samodejnim menjalnikom. Pravkar prenovljeni 30 centimetrov daljši brat 3008 je izjemno uporaben in prostoren križanec, izolirana kabina pa skoraj uspava potnike, četudi so ceste ponekod še vedno take kot med prvo svetovno vojno. V dolžino meri 4,64 metra, v prtljažniku, ki ima 780 litrov, pa sta v dnu še dva dodatna sedeža za skupno sedem potnikov.

Naslednji dve prelomni točki sta Lukovica in Blagovica. Še danes poznam na pamet vse ravnine, kjer se je dalo spodobno prehiteti, ko avtoceste, ki ves čas vodi in križa to staro cesto, še ni bilo. Vmes si lahko človek večkrat premisli in zapelje na avtocesto, ampak zakaj bi. Bila je sobota in z Uršo sva imela veliko časa. Cesta, po kateri smo včasih cijazili od Blagovice proti Trojanam, je prazna. Žive duše nikjer. Vozimo po omejitvah, zaradi meritev, čeprav se spominjam nekih bolj norih časov, ko smo mulci tu ponoči znali tudi v nizkem preletu.

In potem pridejo znamenite Trojane – pot po stari cesti 32,7 kilometra in 35 minut. 35 minut je po avtocesti že Arja vas. Ob pogledu na legendarno gostišče, kjer sem kot mulc med vračanjem z morja vedno dobil za večerjo jajca s šunko in na drugo stran, kjer so včasih stale nepregledne vrste za nakup Trojanskih krofov, se človeku skoraj utrne solza. Prostor je prazen. Nekaj zaradi pandemije, nekaj zaradi sobote in avtoceste. Seveda bi bil naglavni greh, če ne bi z Uršo s sabo vzela paket s štirimi krofi za malico. Na drugi strani se pod viadukti avtoceste spustimo do Vranskega, pred tem smo včasih zavili k Šoferski mamici na Ločico, na Vransko pa prispemo po 42 kilometrih in 48 minutah. Sledi Šentrupert, kjer se bo nekoč avtocesta obrnila proti Velenju in rodni Koroški. Nekoč.

5008 je imel vrhnjo opremo GT, ki praktično prinaša vse, kar ta avto ponuja. V osnovni ceni 39.920 evrov je še nekaj dodatkov od Black Pack vizualnih začimb, do električni prtljažnih vrat, v zimskih mesecih pa pride prav tudi ogrevanje sprednjih sedežev. 5008 je bil obarvan v biserno belo barvo Nacre za 750 evrov. Skupaj se je cena povzpela na 42.070 evrov.

Obsavinjski kraji Prebold, Latkova vas, Šempeter  in Žalec – v eno stran gre proti Trbovljam, na drugo kar nekaj bližnjic, s katerimi smo se včasih izogibali petkovi gužvi. Pri Žalcu se po točno eni uri in 58 kilometrih skozi novi rondo zapeljemo po ravnini mimo Levca do Celja. Včasih smo se peljali kar na Arjo vas in od tam po hitri cesti do Hoč pri Mariboru. Dvosmerna hitra cesta je bila končana 1978 in je pomenila začetek štajerskega kraka. Ker je danes nadgrajena v avtocesto, smo se raje odločili za zlata šestdeseta in spomine odpeljali skozi Celje. Tabla za Celje pred Lavo je dosežena po 66 minutah in 64 kilometrih. Kot zanimivost, je skoraj na sredini med mostom čez Savo in tablo Maribor.

Skozi Celje potujemo 12 minut in po Mariborski prečkamo avtocesto in gremo naprej proti Škofji vasi in Vojniku. Okoli hribovske gmote poteka dolg podaljšek poti čez Frankolovo, Stranice, odcep za Zreče in Roglo ter po znanem klancu pridemo v dolino reke Dravinje in Slovenske Konjice. Slovenske Konjice so na 90 kilometrih in pol ter uri in 38 vožnje. Tu se hribčkasti svet za nekaj časa zravna, z Uršo pa si na dvorišču trgovine pod vrati prtljažnika Levčka privoščiva 20 minut za malico. Do  Maribora ni več daleč, le še dobrih 30 kilometrov.

Notranjost 5008 je ena njegovih adutov, ne morem trditi, da je futuristična, ni pa daleč od tega, sploh pa svetlobna leta od povprečne dolgočasja. Najsi gre za gumbe, podobo infotainmenta in digitalnih merilnikov ali pa za materiale v svetleči črni skupaj s kromom.

Sledijo Tepanje in Slovenska Bistrica, ves čas pa se na levi strani ceste razkriva mogočno Pohorje s Steklimi lisicami, na desni pa se odkrije Boč. Do Slovenske Bistrice je 104 kilometre in ura in 53 minut. Za Bistrico se po stari cesti zavihtimo čez kar nekaj mogočnih kucljev do Polskave, kjer so včasih morali polno naloženi avtomobili prestaviti tudi v prvo.  Ko se podpohorska cesta, ki večinoma časa teče ob avtocesti, končno položi, se peljemo še skozi Radizel, Slivnico, Hoče in po Tržaški cesti po 124,1 kilometra in po dveh urah in 28 minutah pridemo do table Maribor. Dizelski 5008 je pot prevozil s povprečno porabo 5,8 litra. In ko si enkrat v Totem mestu, je seveda narobe, če se malo ne zapelješ čez mostove. Žalostni časi preprečujejo, da bi človek šel nekam na kosilo, zato se po urici razgledovanja in sončenju na Lentu počasi odpravimo nazaj proti prestolnici.

V Mariboru sem preživel prvo leto svojega življenja. Nekaj imam v sebi tudi štajerskih genov, predvsem pa je tu Drava, čudovita reka, ki se pne pod mnogimi mostovi in se daleč naprej čez nekaj dni izlije v Donavo.

Čeprav se do znamenitega Kodžaka ne da več priti z avtom, sva z Uršo zašla še v ta vzhodni del Maribora, od koder nas bo vodila naslednja avantura in nato čez Melje prav do Tržaške na izhodiščno točko s tablo Maribor. Zakaj? Nazaj smo šli po avtocesti. Po uri in dveh minutah vožnje po »reglcih« in 118,4 kilometrih, se je 5008 vrnil na izhodiščno mesto na Ježici v Ljubljani. Razdalja je praktično identična, le pet kilometrov in pol krajša, je pa zato časovno krajša slabo uro in pol, 1 uro 26 minut.

Po stari cesti proti  Mariboru je povprečna poraba goriva znašala 5,8 litra, po avtocesti proti Ljubljani pa 7 litrov. Proti Ljubljani smo porabili le 1,1 litra dizelskega goriva več. To je 1,32 evra več, če ne štejemo vinjete. In če preračunamo to v časovno postavko, nam ura vožnje po stari cesti prihrani 92 centov.

In krofi? Krofi so se varno pripeljali do Maribora in nazaj v Ljubljano in bili za večerjo, ker bi jih bilo škoda uničiti drugje kot doma z mlekom in na kavču.
Za dodajanje komentarjev morate biti prijavljeni.
© Copyright 1999-2021 Avtomanija