Na naši spletni strani Avtomanija.com uporabljamo piškotke, s katerimi izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo in vam zagotavljamo ustrezne vsebine in oglaševanje. Z nadaljno uporabo naše spletne strani se s tem strinjate.

Nadaljuj...
Do najbolj zahodne točke v Sloveniji
motonovice   |   Z BMW-jem R1250 GS Adventure na izlet
Do najbolj zahodne točke v Sloveniji
Pred časom se z motorjem ustavim v Kobaridu in čisto po naključju srečam Miho Šaleharja. Rojen radijec, ki prosti čas preživlja v svojem drugem domu. V najbolj zahodni vasi v Sloveniji. V Robidišču.
Peter Pirkovič Peter Pirkovič
2. avgust 2021 | 1:54:00

Na kratko pokramljava in ob koncu me povabi, da naj vendarle, ko imam čas, obiščem to vasico. Pravi, da je samo 15 minut oddaljena od Kobarida. Vzamem na znanje in že kujem načrt za naslednji izlet. Robidišče. Osamljena vasica nad reko Nadižo, kjer se čas zares ustavi. Nekakšen raj na zemlji. A še bolj znana je po tem, da je geografsko najbolj zahodna vas v Sloveniji. Delo od doma je že nekaj časa moj vsak dan in sem se na tak način vendarle navadil, a tu in tam mi jo »zagode« elektro operater, ki se odloči, da so nadgradnje električnega omrežja med 9 in 14 uro nekaj najbolj svetega. 

A tisti julijski petek mi je njihov scenarij šel pravzaprav kar na roko. V garaži sem imel testnega BMW-ja R1250 GS Adventure, ki spada med najboljše potovalne motorje ta hip na sceni. Ustvarjen je za tiste, ki se znajo z njim podati tudi izven asfaltnih površin. Z izbiro Enduro voznega programa se kakopak moč motorja in delovanje asistenc podlagi prilagodi in užitek v vožnji je na dlani. Najboljša plat tega motorja je, da ima povečano 30-litrsko posodo za gorivo, kar pomeni, da se od Kozine do Robidišča (okrog 270 km) in nazaj nisem ustavil na bencinskemu servisu. Še več. Računalnik je ob povprečni porabi šestih litrov na cilju sporočal, da mi je ostalo še dobrih 100 km vožnje. Torej, s polno posodo bi teoretično prevozil tudi preko 400 km. 

BMW R 1250 GS Adventure mi je z nekaj več kor 190 centimetri višine kot ulit, na njem sedim zelo udobno (po višini premikajoč sedež), širše krmilo je v pravi višini, prav tako mimo moje čelade gre ves zračni tok, zaradi nastavljivega vetrobrana. Bavarec je na prvi pogled zares orjaški, a med vožnjo tako lahkoten in uglajen. Moj kratek izlet je začrtan izključno po navadni magistralni cesti in povečini izbiram prometno manj obremenjene ceste. Uživati začnem že na Krasu. Najprej jo mahnem mimo Divače proti Lipici, pa od Sežane proti Komnu in po zaledju Krasa se spustim proti Novi Gorici in do Kobarida previdno in uživaško odpeljem zavito magistralko. Na tisto petkovo dopoldne policistov ni na spregled. Tu in tam si privoščim malce dinamike, saj 100-kilovatni bavarski bokser to z lahkoto zmore. Teža 268 kilogramov plus voznik mu niti za trenutek ne povzroča težav. Navora je dovolj tudi v spodnjem območju vrtljajev. Še vedno sem mnenja, da je Quickshifter (menjavanje brez uporabe sklopke) ena najbolj inovativnih dodatkov v motociklistični industriji. In tudi testni BMW jo je imel. S tem vožnja postane še bolj lahkotna. Opremljen z Michelinovimi gumami, ki zelo dobro grabijo asfaltno podlago, je možno Bavarca v zavojih izrazito nagibati, svoje pa dodajo še nastavitve elektronskega vzmetenja. 

Od Kobarida do najbolj zahodne vasi v Sloveniji je še dobrih petnajst minut vožnje. Najprej mimo svetovno znane gostilne, kjer je kuha svetovno znana Ana Roš, pa mimo bližnjega kazinoja proti Podbeli oziroma reki Nadiži, kjer gre večinoma za ozko in zavito cesto s številnimi nepreglednimi zavoji. Zato tam z veliko previdnostjo vozim in hkrati občudujem ta izjemen kos posoške narave. Prečkam reko Nadižo, nato pa sledi vzpon proti mojemu končnemu cilju in spet nekaj ostrih zavojev s precej urejeno asfaltno podlago. Mimo mene švigajo številni gorski kolesarji, ki imajo v Robidišču zdaj svoj center. Šalehar in prijatelji so namreč obnovili neko hišo in jo spremenili v nekakšen mladinski hotel, a glavni biznis so urejene okoliške poti za spust gorskimi kolesi (različne težavnostne stopnje).

Robidišče leži na nadmorski višini 671 metrov in ima menda danes registriranih manj kot 10 prebivalcev s stalnim prebivališčem. Ko počasi prevozim vas in kmalu zatem že opazim državno mejo, kjer ni prisotnih policistov, opazim, da je ta v tem času še kar živahna. Večina je kakopak turistov, nekaj pristnih domačinov in tistih, ki so kupili in obnovili opuščene hiše ter jih danes uporabljajo za oddih ob koncu tedna. Večina hiš je stare gradnje in s tem povezane izjemne arhitekture iz nekih drugih časov. Ko kasneje prebiram podatke o tej vasi, ugotovim, da je najstarejša hiša stara preko 300 let.

Od začetka srednjega veka je ta del pokrajine pripadal Oglejskemu patriarhatu, kasneje je prišel pod beneško republiko, nato je bil priključen kraljevini Italiji. Med leti 1815 in 1866 je ta del pripadal Avstriji, od leta 1866 pa je spadalo pod zedinjeno Italijansko kraljevino. Vas je začela pisati novo, temnejšo zgodovino, leta 1947, potem ko so določili sedanjo mejo in s tem Robidišče odsekali od matične pokrajine, Beneške Slovenije. Takrat je več kot 150 domačinov z vozovi in s tistim, kar so pač lahko nesli s seboj, odšlo v temno noč in prek meje v Italijo, od tam pa so se raztepli po vsem svetu. Po potresu z jakostjo okoli 8 stopnje leta 1976, ki je docela spremenil obličje vasi, pa so tam ostali le redki. Popotresna obnova vasi ni bila izpeljana do konca, kar je pomenilo, da se je vas močno skrčila, vendar je kljub vsemu ostala pristna vas, z ohranjeno beneško arhitekturo. Leta 1869 je imela vas 178 prebivalcev in do leta 1910 se je število ljudi povečevalo do 228. Od takrat dalje pa se je ta številka le zmanjševala. Samostojno Slovenijo je pričakalo le še 17 ljudi, do leta 2000 le še osem, danes pa v Robidišču živi devet prebivalcev. Vir: Breginjski kot

Na kratko se okrepčam v bližnji Eko Kmetiji Robišče in jo mahnem nazaj proti domu. Cesta kliče. Omeniti velja, da je Bavarec opremljen z Akrapovičevim titanovim izpuhom oznake HP, bokserski motor pa ustvarja značilen in ravno dovolj glasen zvok, ki ni niti malo moteč tudi po nekaj urah vožnje brez postanka. 6,5-palčni zaslon mi prikazuje veliko potovalnih podatkov, ki jih urejam s posebnim vrtljivim stikalom, a nanje se bolj malo osredotočam. Previdnost med vožnjo mora biti ves čas stoodstotna. Za tem pride še užitek. In tako v enem kosu, z nekaj »obvozi«, podaljšam pot do doma, kjer so delavci elektro podjetja opravili svoje. Cena tega orjaka se začne pri 18.490€, potem pa je vse odvisno od želja kupca. V našem primeru je bilo dodatkov še za nekaj več kot 5 tisočakov. Na primer, doplačati je potrebno športni izpuh, LED prilagodljive luči, pa platišča z naperami in še nekaj drugih dodatkov. Končna cena, torej tik pod 24 tisočaki.

Za dodajanje komentarjev morate biti prijavljeni.
alfafil
Za takšen denar dobiš konkreten avto. Kam gredo cene?
2.8.2021 14:42:42

O Avtomaniji

Kontakt z nami

Podportali

© Copyright 1999-2019 Avtomanija