V petdesetih letih prejšnjega stoletja se je tudi Italija razvijala s svetlobno hitrostjo. Vojna je bila pozabljena, industrijska rast enormna, potrebe po energiji pa vedno večje. Tudi zato so zasebniki in državna podjetja na svetlo potegnili vse možne načrte za gradnjo hidroelektrarn in med njimi je bil tudi projekt Carla Semenze iz dvajsetih let prejšnjega stoletja na rečici Vajont, ki se je stekala v dolino reke Piave pri kraju Longarone, kakih 60 kilometrov severno od Benetk.

Jez je leta 1959 dogradilo zasebno podjetje SADE, električni monopolist , katerega lastnik je bil Giuseppe di Misurata, nekdanji Mussolinijev finančni minister. Jez je bil z 262 metri višine ob izgradnji najvišji na svetu, vsebuje 360 tisoč kubikov betona, za njim pa bi bilo mogoče zbrati 168 milijonov kubikov vode. Ko so med gradnjo postavili cesto pod goro Toc na južni strani soteske, so se pojavile prve težave s terenom in raziskave so pokazale, da je cela gora Toc nestbilna in da zna ob polnjenju bazena za jezom zdrseti vanj. Pri SADE so opozorila ignorirali. Naslednje opozorilo je bil podor v jez Pontesei, na nasprotnem hribu od Vajonta, pri čemer je nastal 20 metrov visok val in odnesel enega od delavcev. SADE je pomladi 1960 dobil dovoljneje za polnjenje jezu in poleti tega leta so se začeli prvi premiki tal in plazovi na bregu pod Tocom. SADE pa se je odločila, da bo raje tožila novinarje, ki so o tem poročali kot naročila dodatne raziskave.

Novembra 1960, ko je bil jez napolnjen do višine 190 metrov od načrtovanih 262, je v akumulacijsko jezero zdrsnilo kakih 800 tisoč kubičnih metrov. Z znižanjem gladine za 50 metrov se je v naslednjih mesecih plazenje umirilo, hkrati pa so začeli graditi galerijo za novo cesto, po kateri smo se do jezu pripeljali tudi mi, saj so pričakovali, da bodo dodatni plazovi uničili aktualno cesto. Oktobra 1961 je SADE nadaljeval s polnjenjem bazena pod strogim nadzorom geologov, ki so izvrtali tri vrtine, da bi dognali morebitne nepravilnosti v sestavi tal. Aprila in maja, ko je bil jez napolnjen do 215 metrov, sta območje stresla dva potresa, a pri SADE temu niso namenjali pozornosti in so se odločili napolniti jez do vrha.  Poleti 1962 so tudi pri SADE naredili lastne analize in z maketami simulirali podor z gore Toc. Prišli so do dognjanja, da bi bil val visok največ 20 metrov in zato so gladino spustili na 25 metrov do vrha jezu. A inženirji na jezu so domnevali, da lahko z dviganjem gladine nadzorovano spustijo nestabilno brežino v jezero, kar jim je delno tudi uspevalo.

Pomladi 1963 je SADE z nacionalizacijo prešel pod državno energetsko podjetje ENEL in za polnim jezom so se začeli opaznejši podori, tresenja tal in ostale neprijetne reči, ki so vznemirjale prebivalstvo. 15. septembra se je celotna brežina premaknila za 15 centimetrov in ENEL se je odločil znižati gladino za 25 metrov, toda v začetku oktobra se je popoln podor zdel neizogiben, kljub znižanju gladine se je plaz v enem dnevu premaknil za cel meter.

9. oktobra 1963 so inženirji popoldne opazili skale in drevesa, ki so letela v jezero, točno tam, kjer so tudi predvideli in so pričakovali, da se bo vse skupaj zgodilo v 24 urah. Ob znižani gladini na 240 metrov so pričakovali največ 20-metrski val in na proti večeru se je na vrhu jeza nabralo kakih 60 opazovalcev iz ENEL. Točno ob 22:39 zvečer je v jezero zgrmelo 260 milijonov kubičnih metrov zemlje, dreves in skal s hitrostjo 110 km/h. V samo 45 sekundah je podor povsem zapolnil ozko jezero za jezom, precej hitreje, kot so predvidevale simulacije in tako je iz jezera pognalo 50 milijonov kubičnih metrov vode, val pa je segel celo do vasice Casso, ki sedi 200 metrov na polici nad Vajontsko dolino.

250-metrov visok cunami, najvišji zabeležen v zgodovini, je švignil čez Vajontski jez v dolino Piave pod njim in se razlil po Longaroneju, Piragu, Rivalti in Villanovi. Umrlo je 1910 ljudi v dolini in še 60 tistih, ki so dogajanje spremljali na jezu. Kjer je val pristal v dolini, je nastal 60 metrov globok krater, val pa je poškodoval tudi vasi v dolini Vajonta. V tragediji je izginiolo 350 celih družin. Voda je uničila vrhnjo, meter visoko nadgradnjo jezu, ostali del jezu pa ni bil poškodovan. Sila, s katero je voda pritisnila ob jez, je bila 35 kiloton, več kot dvakratna sila bombe v Hirošimi.

V Longaroneju so preživele le najvišje hiše in cerkveni zvonik, ki je danes eden od spomenikov - vse ostalo je odnesla voda. Ribiči ob reki Piave so še leta zatem vse do Benetk pobirali človeške ostanke te tragedije. Preživele so preselili v novo vas Vajont na drugi strani pogorja blizu Pordenoneja, v letih, ki so sledila pa so Longarone povsem obnovili in danes na prvi pogled z ničemer ne izkazuje preživete katastrofe.

Jez, ki stoji še danes, je nemi spomenik človeški neumnosti obvladovati naravo. Za 10 evrov sta na voljo dva vodena ogleda dnevno, zloveščo tišino pa redno prekinjajo zvoki padajočega kamenja. Energija na tem kraju je za tiste, ki so za to dovzetni, zares temna. In pogled na 487 zastavic z imeni otrok, mlajših od 15 let, ki so tam izgubili življenje, nekateri med njimi še novorojenčki brez imena, pretrese vsakogar.

O odgovornosti so se med sabo prerekali številni politiki, priložnost so dobili odvetniki, ki so branili stran odgovornih in zagovarjali odškodnine z druge strani. Nazadnje sta samo dva od odgovornih dobila 2-letno zaporno kazen.

O točnem razlogu, zakaj se je vse skupaj zrušilo v bazen, govori dokumentarec Sekunde do katastrofe in sicer peti del tretje sezone, ki so ga prikazali na NGC. Na kratko, celotna brežina je slonela na nestabilni plasti nepropustne gline, pod katero je bila še plast deževnice, ki je privzdignila pobočje, že prej pa je v kanjonu reka Vajont dodobra izpodjedla bregove.

Vajont je še danes drugi najvišji jez v Evropi, 1989 da je z 285 metri prehitel švicarski Grande Dixence, s svojo nemo prisotnostjo, ko kuka izza soteske nad Longaronejem, pa spomni na človeško malomarnost in neumnost. 

Samo dobrih 21 let pozneje, 19. julija 1985, se je zgodba ponovila. Tragedija v Stavi, 50 kilometrov zahodno od Vajonta, ko sta se podrla dva jeza za separacijo rude, je zahtevala 286 človeških življenj!