Na naši spletni strani Avtomanija.com uporabljamo piškotke, s katerimi izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo in vam zagotavljamo ustrezne vsebine in oglaševanje. Z nadaljno uporabo naše spletne strani se s tem strinjate.

Nadaljuj...
Zgodovina   |   Na današnji dan
Konec za originalni Studebaker
Ameriška znamka je 18. marca 1933 dobila stečajnega upravitelja in končala 80 let svojega prvotnega obstoja.
Artur Švarc
18. marec 2020 | 7:12:00

Podjetje je 1852 ustanovilo pet bratov Studebaker v South Bendu v Indianu. Primarno so se ukvarjali z izdelovanjem kočij in vozov. 1902 so vstopili v avtomobilski svet, najprej z električnimi avtomobili, dve leti pa še z bencinsko gnanimi. Prva leta so avtomobile izdelovali v sodelovanju z drugimi podjetji, kot avtomobilska znamka pa se je Studebaker pojavil 1911. svoj prvi avto samostojni avto pa so dali na trg avgusta 1912.

Podjetje je ogromno zaslužilo z izdelavo in prodajo opreme za britansko vlado za potrebe v 1. svetovni vojni. Med njimi je bilo 3000 vagonov, 20.000 vozov za topove, 60 tisoč sedel in stotine avtomobilov. Enako obsežne posle so izpeljali tudi s Francozi in Rusi. Že med vojno so začeli razvijati prestižne avtomobile, vendar so bili avtomobili še vedno le sekundarni produkt ob vozovih in kočijah. Šele 1919 so izdelali zadnjo vprego. Ob avtomobilih so pri Studebakerju naredili še celo vrsto tovornjakov, avtobusov, gasilskih avtomobilov in celo lokomotiv za ozkotirne železnice. Vse so poganjali mogočni šestvaljniki.

V naslednjem desetletju je Studebaker zacvetel kot simbol vsestranskosti in kakovosti. Do 1929 so izdelovali preko 50 različnih modelov, kar 90 % vsega zaslužka pa so izplačevali kot dividende. A ko se je desetletje končalo, je ZDA zadela Velika depresija. Zelo malo velikanov je bilo pripravljenih na borzni zlom oktobra 1929. Studebaker je na to odgovoril s poceni majhnim avtomobilom Rockne. A tudi to ni pomagalo pri prodaji. V roku enega leta so znižali plače in začeli odpuščati. A vodstva z Albertom Erskinom to ni odvrnilo do izplačevanja zajetnih dividend delničarjem. Erskine je celo preplačal za pripojitev White Motor Company in do 1933 je bilo podjetje bankam dolžno 6 milijonov dolarjev. 18. marca je Studebaker dobil stečajnega upravitelja, Erskine je bil razrešen z mesta prvega človeka. S samomorom 1. julija 1933 se je končalo neko obdobje ameriškega velikana, ki pa še ni rekel zadnje besede. Do konca 1933 je podjetje nova uprava spravila nazaj v črne številke. Z investicijo Lehman Brothers je bil Studebaker rešen dve leti pozneje. Novi model Champion je konec tridesetih celo podvojil letne prodajne številke prejšnje uprave.

Tudi druga svetovna vojna je podjetju prinesla precej dela, od tovornjakov do transportnih goseničarjev. Že med vojno so pri Studebakerju zarisali nove smernice oblikovanja in za vedno odpravili ločen motorni pokrov in blatnike in zaobljen zaključek, čemur so sledili tudi drugi proizvajalci. Limuzinska triprostorska škatlasta zasnova je privedla celo do šale, da pri Studebakerju nikoli ne veš, ali se avto pelje nasproti ali proč.

Prva povojna leta je posel cvetel, potem pa se je v petdesetih začela znana cenovna vojna med GM-om in Fordom. Ford se je odločil, da se bo prvič po 1931 zavihtel nazaj na mesto največjega proizvajalca v ZDA in temu ostali neodvisni proizvajalci niso mogli več slediti. Sledila je poskus mega združitve Studebakerja, Packarda, Hudsona in Nasha v četrto največje podjetje za Chryslerjem, vendar projekt ni uspel.

Studebakerjevi delavci in upokojenci so imeli nadpovprečno visoke prihodke, prav tako podjetje nikoli ni doživelo stavke glavnega sindikata UAW. Ob vojni med velikanoma so Studebaker pestile tudi težave s kakovostjo, vedno večji stroški in podjetje je 1954 spet zašlo v rdeče številke. Radikalni rezi so sicer podaljšali agonijo za še 10 let, najprej s prevzemom s strani Packarda, manjšega, a učinkovitejšega proizvajalca. A Packard ni bil kos finančnemu stanju nekdanjega velikana in podjetje je 1956 praktično bankrotiralo, čeprav so uspeli izdelovati vozila še vse do 1958. V zadnjih letih je velikan prešel pod upravo Curtiss-Wrighta, ki je podjetje počasi razkosal in prodal po kosih, kar pa še vedno ni pomenilo uradnega konca znamke. Skozi različne poslovne enote so v zadnji tovarni v Ontariu v Kanadi zadnji primerek Cruiserja, narejenega na starih modelih izdelali 1966. Kanadska divizija je sicer skušala reševati svojo kožo s povezavo z Japonci, točneje s Toyoto in Nissanom, a dlje od pogovorov niso prišli. 

Za dodajanje komentarjev morate biti prijavljeni.
jjs
Manjka mi zadnji, najzanimivejši: Avanti. Ali pa morda o njem pripravljate ločen članek?
18.3.2020 7:28:57

O Avtomaniji

Kontakt z nami

Podportali

© Copyright 1999-2019 Avtomanija