Na naši spletni strani Avtomanija.com uporabljamo piškotke, s katerimi izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo in vam zagotavljamo ustrezne vsebine in oglaševanje. Z nadaljno uporabo naše spletne strani se s tem strinjate.

Nadaljuj...

Prvi Fiat s sprednjim pogonom

Autobianchi Primula

Autobianchi Primula - Prvi Fiat s sprednjim pogonom
Sledi nam na
  
Deli zgodbo na
14.3.2022 14:15:00

Autobianchi Primula je bil eksotičen avto manjše italijanske manufakture, ki ga je Fiat uporabil za testiranje sodobnega koncepta pogona, uporabljenega pozneje pri Fiatu 128.

Artur Švarc

Sin trgovca z živili, Edoardo Bianchi (1865–1946) je leta 1885 v Milanu odprl delavnico za izdelavo koles, pozneje pa še motorjev. Leta 1898 je izdelal svoj prvi avtomobil, avtomobili Bianchi pa so postopoma pridobili položaj iskanih luksuznih avtomobilov. Med drugo svetovno vojno je Bianchi izdeloval vojaške tovornjake, med bombnim napadom leta 1943 pa je bila njegova tovarna v regiji Abruzzi v južni Italiji popolnoma uničena. 

Edoardo Bianchi je umrl v prometni nesreči leta 1946, lastnik podjetja pa je postal njegov sin Giuseppe. V novi tovarni v Desiu v Lombardiji je začel izdelovati kolesa (ki se proizvajajo še danes), motorna kolesa in gospodarska vozila. Če je hotel obuditi proizvodnjo avtomobilov, pa se je moral Bianchi združiti z močnejšimi partnerji.

Januarja 1955 je bila v Desiu ustanovljena avtomobilska tovarna Autobianchi s kapitalsko udeležbo skupine Fiat in proizvajalca pnevmatik Pirelli. Prvi izdelek je bil leta 1957 majhen kupe in kabriolet Bianchina 500, ki je temeljil na Fiatu 500 Nuova, kasneje pa ga je dopolnil karavan Panoramica. Leta 1963 je bila na avtomobilskem salonu v Torinu predstavljen spider Stellina, postavljena na šasiji Fiat 600D s karoserijo iz steklenih vlaken, ki jo je zasnoval ameriški oblikovalec Tom Tjaarda. Leto pozneje je Autobianchi začel proizvajati model Primula, ki ga je zasnoval Fiatov tehnični direktor Dante Giacosa in je bil prvi "Fiat" s prečno nameščenim motorjem in pogonom na sprednja kolesa.     

Do prihoda Primule so imeli vsi Fiati pogon na zadnja kolesa. Večji modeli so imeli klasično postavitev (motor spredaj in pogon zadaj), manjši avtomobili pa so imeli tudi motor zadaj. Za učinkovitejšo izrabo prostora se je začel uveljavljati pogon na sprednja kolesa, ki ga je populariziral British Motor Corporation (BMC) s svojim modelom Mini, ki so ga lansirali 1959. Mini je imel menjalnik, integriran v oljno posodo motorja, kar je zelo kompaktna rešitev za majhne avtomobile, a hrakti je bila to tudi slabost, ki se je kazala v višjem številu okvar, hrupu delovanja in težjem popravilu.

Dante Giacosa je videl prednosti koncepta "vse spredaj" in ga še izboljšal z odstranitvijo menjalnika iz oljne posode motorja, kar je podaljšalo pogonsko enoto. Pri večjih avtomobilih to tako ali tako ni bilo  pomembno, nasprotno, olajšalo je popravila in zmanjšalo hrup. Fiat se je strinjal z Giacosovim konceptom, vendar da ne bi tvegali izgube Fiatovega ugleda, so to rešitev najprej preizkusili na manj prestižni znamki Autobianchi. Poleg tega je Giacosa zasnoval kompakten koncentrični mehanizem za sprostitev sklopke z uporabo hidravličnega bata, nameščenega znotraj votle vhodne gredi menjalnika, tako da je bila njegova rešitev krajša od tradicionalne z zunanjo ročico sklopke. Z menjalnikom, nameščenim na motor, se je moč menjalnika premaknila iz sredine avtomobila, tako da je imela Primula pogonske gredi neenake dolžine.

Od začetka je bil Autobianchi Primula na voljo z dvema ali štirimi vrati ter kot kombilimiuzina s tremi ali petimi vrati. Leta 1965 je bil dodan še dvovratni kupe, ki ga je zasnoval milanski Carrozzeria Touring. Vsi modeli so imeli medosno razdaljo 2300 mm.

Štirivratna limuzina je imela preprosto, elegantno karoserijo s tremi stranskimi okni na vsaki strani in veliko pravokotno mrežo hladilnika z zaobljenimi vogali. Veliki okrogli žarometi so bili nameščeni v blatnikih in so imeli kromirane okvirje. Zadnji blatniki so bili zaključeni z vertikalnimi lučmi. Limuzina je v dolžino merila 3875 mm, široka je bila 1578 mm in visoka 1400 mm. V notranjosti je imela deljiva sprednja sedeža brez vzglavnikov in klop zadaj. 

Dvovratna različica s štirimi stranskimi stekli je imela enake mere kot limuzina. Dostop do zadnjih sedežev je bil možen s podiranjem sprednjih sedežev, prtljažni prostor pa je bil dostopen po dvigu kratkega pokrova za zadnjim steklom. Kromirana okna, odbijači in pokrovi koles so dodatno izboljšali videz avtomobila.Obe limuzinski različici je bilo mogoče kupiti tudi s tretjimi ali petimi zadnjimi vrati, ki so segala do zadnjega odbijača in se odpirala navzgor.

Seznam različic je leta 1965 dopolnil dvovratni kupe, ki je imel bolj poševen zaključek strehe in velika trikotna stranska okna. Za razliko od drugih različic Primule kromirani odbijači niso imeli navpičnih odbojnikov, v primerjavi z limuzino pa je bil kupe tudi nekoliko krajši (3715 mm) in nižji (1350 mm). Širina avtomobila je ostala enaka.

Ob lansiranju je imela Primula pod pokrovom štirivaljni vrstni štirivaljnik s prostornino 1221 cm3 , vzet iz Fiata 1100 D. Z Webrovim uplinjačem in kompresijo 8,6 je imel največjo moč 38 kW (52 KM) pri 5400 vrt/min in navor 86 Nm pri 2600 vrtljajih. Avtomobil z lastno maso 840 kg je dosegel največjo hitrost 136 km/h in pospešil do 100 v 21,3 sekunde, motor v kupeju pa je imel moč povečano na 65 konjev.

Leta 1968 je ta motor z majhno močjo zamenjal motor iz Fiata 124. Za limuzine in kombilimuzine z oznako 65C je imel ta motor prostornino 1197 cm3 in moč 45 kW (61 KM), Primule pa so dosegle hitrosti do 145 km/h. S (Special) kupe je prejel močnejši motor od Fiata 124 Special s prostornino 1438 cm3 in največjo močjo 52 kW (71 KM). Vse Primule so uporabljale štiristopenjski ročni menjalnik, ki se nahaja na koncu motorja nad diferencialom.

Primula je imela neodvisno sprednje vzmetenje z eno spodnjo trikotno roko in vzmetenjem s prečno listnato vzmetjo, nameščeno nad osjo. Toga zadnja os je imela vzmetenje z dvema vzdolžnima listnima vzmetoma in nagnjenimi blažilniki. Primula je imela na vseh kolesih kolutne zavore, kar je bilo takrat za male avtomobile precej nenavadno.

Autobianchi Primula je bil dobro sprejet na italijanskem in evropskem trgu in je leta 1965 osvojil drugo mesto v drugem letu obstoja Evropski avto leta, ko je zmagal Austin 1800 (tudi s pogonom na sprednja kolesa), tretji pa je bil Ford Mustang. Koncept pogona iz Primule je bil pozneje uporabljen v Fiatu 128 (1969–1985), ki je leta 1970 postal Evropski avto leta. Leto 1968 je zaznamovala kriza na trgu motociklov in družina Bianchi je bila prisiljena prodati Fiatu svoj delež v Autobianchiju, ki je postal edini lastnik podjetja. Leta 1969 so začeli proizvajati Primulina naslednika A112 in A111. Do konca leta 1970 je bilo v tovarni Autobianchi v Desiu proizvedenih okoli 75.000 Primul, Fiatovega poskusnega zajčka za sprednji pogon.

Za dodajanje komentarjev morate biti prijavljeni.
© Copyright 1999-2021 Avtomanija