Na naši spletni strani Avtomanija.com uporabljamo piškotke, s katerimi izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo in vam zagotavljamo ustrezne vsebine in oglaševanje. Z nadaljno uporabo naše spletne strani se s tem strinjate.

Nadaljuj...
Jubilejni C3 na obisku pri slavni žlahti
Če boste kateremu od lastnikov Citroënovega Spačka oz. Citroëna 2CV povedali, da ste na Avtomaniji brali o žlahti, bodo zagotovo vedeli, o kom govorite. 21 članov širše družine ima 8 spačkov, s katerimi se vozijo na srečanja, skoraj vsi pa imajo katerega od Citroënovih modelov za svoj drugi avto.
Metka Prezelj Metka Prezelj
12. avgust 2019 | 9:52:03

Ljubezen do spačkov jih druži, zaradi njih se vidijo večkrat in raje, kot bi se sicer, pravijo v smehu. "Spaček ni le avto, gre za način življenja in to je rock'n'roll, potep, lepo življenje," pove Aljaž Stare. Citroën Francija je "žlahto" ob svoji stoletnici izbral za snemanje enega svojih kratkih filmov, s katerimi obeležujejo obletnico, mi pa smo jih obiskali z jubilejno izdajo C3 origins.

Ko so začeli leta 1959 v Kopru proizvajati spačke, ga je kupil tudi Aljažev ded, zato se je družina Stare s spački seznanila zelo kmalu, tudi naša sogovornika, Aljaževa sinova Luka in Tom Stare sta se iz porodnišnice pripeljala s spačkom. Sta že četrta generacija v družini, ki goji ljubezen do spačkov.

"Spačkizem", kot Aljaž pravi gibanju, ki jih druži, obstaja od leta 1966 in že od takrat imajo vsako leto tradicionalno prvomajsko srečanje nekje ob morju, običajno v Istri, v zadnjih letih je to Umag. Poleg drugih srečanj, je vsaki dve leti tudi svetovno. Slovenski klub sicer obstaja od leta 1922, saj je bilo prej pravilo takšno, da so morali imeti vsi klubi sedež v Beogradu.

Luka in Tom ne moreta reči, da sta v širši družini najbolj zagreta, menita pa, da sta zagotovo najbolj zagrizena od predstavnikov svoje generacije. "Zato ker najine generacije v gibanju preprosto ni več. Od vseh otrok v spačkarski skupnosti, s katerimi smo leta hodili skupaj na srečanja in ki so danes stari od 20 do 30 let, sva se obdržala le midva. Vsi so pri približno 18 letih enostavno nehali hoditi s starši naokoli," povesta oba.

"Vsakih 20 let malo popraviš pločevino"

Luka je svojega spačka dobil za 18. rojstni dan. "Sicer ga je bilo treba popolnoma prenoviti, res je bil slab, a mene je to vse že takoj zelo pritegnilo," pove Luka, ki je prepričan, da bo spaček z njim ostal do konca življenja. 

"Če bo sreča, točno ta. Vsakih 20 let malo popraviš pločevino, sicer pa ni drugega," pove Luka, ki je še nedolgo nazaj svojega spačka uporabljal za edini avto in se je z njim vsak dan vozil do službe in nazaj. V garaži je pospravljen le pozimi.

"Zdaj imam dva avtomobila. Od mame sem odkupil starejšega C3, pa zato vsak dan izbiram, s katerim bom šel. Če je zjutraj lepše vreme, grem s spačkom, če je napovedan dež, grem s C3. Sicer tudi v dežju vožnja ni nobena težava, a če lahko, mu jo prihranim," pove Luka, ki je, odkar ga ima, z njim naredil okoli 60.000 kilometrov, približno 10.000 letno.

V 90. letih si spačka lahko kupil za zaboj piva

Za vsakodnevni avto ga uporablja tudi njegov brat Tom. Ker ima službo v Tržiču, je od maja, ko ga je registriral, z njim naredil že več kot 3000 kilometrov. Njegov spaček je eden od mlajših v Sloveniji, saj je veteran postal šele z letošnjim letom, izdelan je bil leta 1989. Pri hiši je od leta 1997, imela sta ga starša, Tom ga je od njiju kupil po ugodni ceni. Z njim so ustvarili ogromno čudovitih spominov na krajših in daljših poteh.

"Večinoma so spački, ki se danes vozijo po slovenskih cestah, letniki od 1975 do 1990. Starejši se morda niso obdržali, morda so zgnili in so jih kasneje zamenjali z italijanskimi in podobno," pove Luka.

V 90. letih je bilo spačkov toliko, da so jih skorajda metali stran, pravita. Tom se spominja, da je enega od njih oče lahko kupil celo za zaboj piva, drugega za takratnih 10.000 slovenskih tolarjev. Danes je to nekoliko drugače, ker so tisti, ki so še vedno tu, restavrirani, čez zimo pod streho in dobro vzdrževani, razlaga Tom.

"To je avto, s katerim se voziš in uživaš"

Staretovi so prepričani, da za okoli tri četrtine slovenskih spačkov vejo, kje so, a kot pravijo, je veliko tudi lastnikov, ki jim druženja v klubu ne ustrezajo in jih imajo doma zgolj za lastno veselje. 

"V našem klubu se ves čas zelo spodbuja to, da je to nek način življenja, da so v ospredju potovanja, druženja s podobno mislečimi, da se avto vozi, ne da razstavljen nekje le stoji," pove Luka.

"Da ni to starodobnik, ki ga zapelješ iz garaže le kakšno lepo nedeljo in ga pokažeš na ulici, temveč je to avto, s katerim uživaš," pravi Tom.

V njihovem klubu o starodobnikih razmišljajo nekoliko drugače kot drugi veteranski klubi. Po njihovih besedah veteranski klubi dajo veliko na originalnost in to, da je avto tak, kakršnega so proizvedli, v njihovem pa jim je več do tega, da jih predelajo tako, da je avto bolj uporaben, varen in udoben. Veliko dajo na to, da se je z avtom dobro voziti, da ga lahko še več uporabljaš, pravita Luka in Tom.

Na dolgo pot s "kritičnimi" rezervnimi deli 

"Avto mora biti uporaben in udoben, da greš lahko z njim tudi na Portugalsko, tako, kot smo šli štirje pred nekaj leti," pove Luka. Doda, da imajo za takšno pot vedno s sabo rezervne dele, za katere predvidevajo, da bi lahko odpovedali in tudi takšne, ki jih lahko zamenjaš sam, na primer črpalka za gorivo ali uplinjač. Tom, Luka in njun oče so po izobrazbi strojniki, zato jim te stvari niso tuje, a vse sta se naučila v domači garaži ob očetu, ne na fakulteti, pravita.

Če sami ne vedo, kaj povzroča težave, bi lahko v Sloveniji vprašali okoli 5 do 10 strokovnjakov, ki zares dobro poznajo popolnoma vse podrobnosti spačka, a relativno dober poznavalec je tako rekoč vsak, ki ga ima, meni Tom.

"Vsak, ki ima spačka doma že 20 let, te stvari pozna tako dobro, da marsikaj reši. Najin oče zna skoraj vse, za tiste delikatne in fine stvari, ki so zelo zapletene ali se zgodijo enkrat v dvajsetih letih, pa veš, koga moraš vprašati," pove Luka.

Dele si med seboj tudi posojajo, z njimi se založijo na svetovnih srečanjih

V skupnosti si pomagajo tudi z deli. Če jih ni v Sloveniji, jih naročajo v večjih spletnih trgovinah iz Francije, Nizozemske in Nemčije, prav v teh državah pa so tudi največje spačkarske skupnosti. 

"Če ima kdo od prijateljev kak del odveč in ga ne potrebuje, ti ga bo z veseljem dal, prodal ali posodil, dokler ga ti ne boš kupil, če ne drugega. Na svetovnih srečanjih so tudi vse trgovine in tam se lahko tudi založiš z deli, še posebno s stvarmi, ki so bolj problematične. Tudi v Sloveniji obstaja uvoznik za dele spačkov, kjer dobiš marsikaj," pove Tom.

Kot pojasni Luka, je cela skupnost v Evropi tako velika, da se prav vse še vedno izdeluje – od delov karoserije do drugih kovinskih delov in se da skoraj vse še kupiti. 

Na Finskem izdajajo tudi knjižico, v kateri so za vse države Evrope, pa tudi izven njenih meja, zapisani kontaktni podatki ljudi spačkarske supnosti in informacije o tem, v zvezi s čim se lahko nanje obrneš – od popravil, do vodenja, kdo lahko nudi prenočišče in podobno.

S spački prevozili skoraj celo Evropo, starši so bili z njim tudi v Maroku

"Za nekatere se dopust začne, ko pridejo na cilj. Za nas se začne, ko se usedemo v avto," pravi mama Darja, Luka pa doda, da je njihov cilj sama pot. 

S spački so se odpravili že marsikam, z njimi so prevozili že skoraj vso Evropo, morda so izpustili tri ali štiri države, pove Aljaž, ki se je s spačkom odpravil tudi v Maroko, tam pa nato moral zamenjati številne dele, čeprav je avto do takrat delal dobro. 

Večinoma potujejo na svetovna srečanje vseh lastnikov spačkov in avtomobilov, ki so se iz spačka razvili, ki so vsaki dve leti na različnih lokacijah. 

Na teh srečanjih je običajno med 2.500 in 3.000 avtomobili, rekord pa so podrli v Franciji, ko se je zbralo 7.000 vozil. Francozi naj bi imeli zelo veliko teh avtomobilov, a redko zapustijo meje svoje države. Njihova lastna srečanja naj bi štela okoli 6.000 vozil.

"Vsaki dve leti je svetovno srečanje in to določi lokacijo tvojega dopusta," se smeji Luka, Tom pa pojasni, da so tako na Portugalskem, ko je bilo srečanje tam, preživeli cel mesec, na Poljskem le dva tedna. Letos je bilo srečanje v Samoboru, na Hrvaškem, od tam pa sta se odpravila še naprej po Balkanu. 

"Prideš zaradi avtomobila, ostaneš pa zaradi prijateljev"

Na slovenskih srečanjih citroënovih vozil se zgolj spačkov zbere okoli 100. Ker je klub definiran kot klub ljubiteljev citroënovih starodobnih vozil, so v njem tudi lastniki novejših jeklenih konjičkov. Od teh si jih kasneje veliko omisli svojega starodobnika, drugim pa je všeč skupnost, všeč so jim ljudje in si sploh nikoli ne kupijo starega avtomobila. 

"Prideš zaradi avtomobila, ostaneš pa zaradi prijateljev," pravi Luka, ki v smehu pove, da je bil sam včlanjen še v jugoslovanski klub, saj ga je oče vanj včlanil takoj po rojstvu. Aljaž pojasni, da je bilo to tedaj nekaj povsem normalnega.

"Najboljše pri vsem je najbrž ravno druženje, to so posebni ljudje. In vsa mednarodna poznanstva, ki jih skozi leta nabiraš, to je še dodatek. Ko nekomu rečeš, da naslednje leto prideš v njihovo državo na dopust, te povabi na pijačo, še okrog te popelje in ti razkaže kraj ali celo ponudi prenočišče," pove Luka.

Veliko so vredne tudi malenkosti. Vsakič se jima dobro zdi, ko jima otroci mahajo, ko kdo pokaže, da jim je avto všeč. Veliko jima pomeni tudi uživanje v vožnji. "Ko se pelješ po stari cesti na srečanje v Koper, si sam in na glas poslušaš svojo najljubšo glasbo, to je res nekaj posebnega," pove Tom, Luka pa doda, da oba poslušata rock'n'roll. To zvrst glasbe posluša večina ljudi v skupnosti, prepričana sta, da je glasba iz tistih časov kar nekako ostala v avtu.

"Tega nismo načrtovali"

Kot pravi Aljaž, da sta otroka navdušena nad skupnostjo in da tako kot starša, gojita ljubezen do spačkov, celo to, da so vsi moški v družini strojniki, ni bilo načrtno. "Tako je nastalo. V nekih krogih si na to bolj ponosen, v drugih ti je vseeno. Zadovoljen si tako ali drugače, saj si vesel, če otrok dela tisto, kar mu je všeč. Če smo pa vsi lahko v tem skupaj in se nam pridruži še drug del "žlahte", pa še toliko bolj," pravi Aljaž.

"Saj imaš lahko spačka, si zaljubljen v avto in se voziš okrog. A čisto nekaj drugega je, če hodiš na srečanja – tam nisi le zaradi avtomobilov, temveč zaradi ljudi, ki so tam. Zdaj smo v tem 33 let, ta spaček je moj peti in iz vsakega nekako poskušaš narediti še malo boljšega," pove Aljaž.

V spačku mora biti rock, a tudi Marta Zore zna zadeti pravi trenutek

Glasba v avtu mora biti. Zelo radi se s spački vozijo sami, ker jim to omogoča, da vsak v avtu posluša svojo glasbo, tudi spomini so povezani s tem.

"Najbolj mi je ostalo v spominu, ko smo šli v Skandinavijo in mi je ob pol dveh ponoči sonce svetilo v oči, poleti je tam namreč cel dan, bili smo polni adrenalina, saj smo ravno pred tem govorili z domačini in se je vrtela Jessica od Almanov. To paše v takih večerih, ko se pelješ proti soncu," pove široko nasmejani Aljaž.

"Tudi jaz v avtu poslušam rock, a v spomin se mi je v povezavi z glasbo najbolj vtisnil prav poseben dogodek, pa ne zato, ker bi bil dober. Bili smo v Grčiji, imel sem stare gume, bila je mokra cesta in tako močno je lilo, da smo se morali nekje ustaviti, ker nismo nič več videli. Šli smo čez nek prelaz. Nato je za kratek čas nehalo deževati, cesta se je razširila, sonce je posijalo, malo preveč sem se sprostil in nisem bil toliko pozoren, kar naenkrat je bil pred mano oster ovinek, obrnil sem volan, avto pa je šel samo naravnost. Srečo sem imel, ker je bil velik dodatni del zunanjega ovinka asfaltiran, ob robu pa je bil nasut še pesek in videl sem že, kako se bom zaletel, a na srečo je bila podlaga drugačna, zavore so prijele in sem se ustavil in ko sem se zbral, sem slišal iz radia Marto Zore, ki je pela "Še si tu"," se smeji Luka.

C3 Origins v dobri družbi

K Staretovim smo v dobro družbo pripeljali novega C3. Vanj se je usedla Darja, ki je bila tudi sama dolgoletna uporabnica C3, sicer letnika 2003, je najprej opazila, da je avto višji in bolj prostoren. Pogled ji je takoj pritegnil 7-palčni LCD zaslon, ki omogoča povezljivost s telefonom in na katerem se med drugim regulira tudi prezračevanje. Najbolj od vsega jo je pritegnila oblika avtomobila, njegova barvna kombinacija. Z atraktivno kombinacijo bele, črne in obrob v bakreni barvi, prav tako tudi s svojimi lučmi, 16-palčnimi platišči in črno plastiko na bokih, pritegne marsikateri pogled. Na voljo je sicer tudi v črni in sivi barvi, dodatno je označen z nalepkami, ki povedo, da gre za poseben zbirateljski model ob stoti obletnici.

Avtomobili so od časov, ko je na cestah kraljeval spaček, postali predvsem bolj varni. Za razliko od Darjinega starega C3, ki ga zdaj uporablja Luka, je C3 Origins, v katerem je sedela ob našem obisku, opremljen z sodobnejšo tehnologijo. Poleg opozarjanja na nenamerno menjavo voznega pasu, bi ji marsikdaj prišla prav tudi njegova pomoč pri speljevanju v klanec. C3 bi zanjo prepoznaval prometne znake, vožnja pa bi bila bolj udobna tudi zaradi tempomata, ki bi ga upravljala z gumbi na volanu. In če bi sama pozabila na odmor na daljši poti, bi jo novi C3 zagotovo opomnil, da je čas za kavo. LCD zaslon je preprost za uporabo, zato bi se nanj zlahka navadila, več podatkov o avtu in vožnji bi ji zagotavljal tudi potovalni računalnik.

V opremo različice Origins spadajo elementi, ki so sicer na voljo v najbogatejšem paketu opreme - poleg omenjenih na primer tudi meglenke, samodejna klimatska naprava in druga oprema. C3 Origins bo kupcem na voljo vse do konca leta. Cena osnovnega modela je 13.890 EUR, edina opcijska oprema je usnjeni volanski obroč, ki osnovni model podraži za 150 evrov, cena, ki jo kupcem ponujajo Citroënovi saloni s financiranjem Premium bonus pa je 12.130,21 evrov.

Avto za umirjene mestne voznike

Darja je previdna voznica, ki na avtocesti ne prekorači hitrosti 120 kilometrov na uro in glede zmogljivosti avtomobilov ni zelo zahtevna, ob vožnji po Kranju in okolici morda ne bi pogrešala večje moči motorja. Jubilejni C3 Origins nas je namreč vsekakor navdušil oblikovno, tudi z opremljenostjo, a pri takem kompaktnem avtomobilu, ki bi bil povsem primeren tudi za družinske izlete – v njem bosta imela dovolj prostora dva večja potnika spredaj in dva manjša zadaj, smo zagotovo pogrešali več moči. Najšibkejši 61-kilovatni motor, s katerim je C3 na voljo, je sicer, kot rečeno, primeren za umirjeno vožnjo skozi mesta, a navdušenja na avtocestah teh 83 'konjev' ne bo povzročilo, poskočnost ni njegova močna plat. Notranjost zagotavlja dovolj odlagalnih površin, sedeži so dobro oblazinjeni in udobni. Z avtom bodo najbolj zadovoljni umirjeni vozniki, ki v avtomobilu iščejo predvsem udobje in varnost.

Vožnja po mestu s tem trivaljnikom terja okoli 7 litrov bencina na 100 kilometrov, na avtocesti varčnost prav tako ni njegova vrlina, delno tudi zato, ker pri 130 doseže skoraj 4.000 vrtljajev, ki jih lahko tudi zelo dobro slišite. 5-stopenjski menjalnik bi lahko imel stopnjo več, kar bi morda znižalo porabo po avtocesti. Ob vožnji po podeželskih cestah je bila poraba nekoliko nižja, a še vedno nad 6 litri, bi z njim težko shajali vozniki, ki jih moti nagibanje na bolj zavitih poteh.

Za dodajanje komentarjev morate biti prijavljeni.

O Avtomaniji

Kontakt z nami

Podportali

© Copyright 1999-2019 Avtomanija