Na naši spletni strani Avtomanija.com uporabljamo piškotke, s katerimi izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo in vam zagotavljamo ustrezne vsebine in oglaševanje. Z nadaljno uporabo naše spletne strani se s tem strinjate.

Nadaljuj...
Zanimivosti   |   Obisk JE Krško - 4. del
Pripravljena na Armagedon
Zgodovina jedrskih nesreč nas uči, da je pri cepljenju atomov, predvsem pa pri posledicah, ko gre kaj narobe, dobro uporabiti nekaj varnostnih ukrepov preveč kot premalo.
Artur Švarc
23. februar 2020 | 6:55:00

 Černobil, beseda, ime mesta, kjer je pomladi 1986 šlo narobe vse, kar je lahko. Tiste, ki smo v času tega dogodka že tlačili to zemljo, ob tem prevevajo spomini na solato, paradižnik in med, ki ga nismo smeli – preventivno, seveda – jesti.

Černobil je katastrofa, ki se je preprosto morala zgoditi zaradi nečimrnosti sistema.

Ampak Černobil je kot rečeno bila nesreča, ki je čakala, da se zgodi. Že zasnova reaktorja RBMK, pa neupoštevanje protokolov in tako naprej. Ko se je zgodilo, je šlo v zrak ogromno radioaktivnih snovi, ki so povzročile kar nekaj smrtnih žrtev v samem obratu in okolici ukrajinskega mesta Pripjat. Sovjetski ponos je nekaj dni skrival dogodek, preden so nanj opozorili Švedi. Kdor je gledal serijo Černobil, ki jo je vseeno treba vzeti z malo rezerve, je razumel, kaj, zakaj in kako in da smo imeli presneto srečo, da tega zdaj ne berete na drugem koncu sveta, ker bi bila Evropa ob termonukelarni eksploziji sredice lahko nenaseljena.

Naš vodič Andrej Kavčič razlaga konstrukcijo reaktorja, čelada je na delu elektrarne obvezna.

Tu so še Otok treh milj v ZDA, zloglasna Fukušima in še kak dogodek v pol zamolčani sovjetski zgodovini. Sploh zadnja nesreča v Fukušimi je sprožila polemike, tri smrtne žrtve so bile posledice nesreč in infarkta pri reševanju, a malomarno narejena zasnova pač pomeni, da se tamkaj v okolici bolj ko ne ponoči marsikaj sveti, ribe pa plavajo z eno glavo naprej, drugo pa nazaj. Šalo na stran, številni dogodki in varnostni standardi so pripeljali do take varnosti, da je večja verjetnost, da vas bo do krvi pogrizel leteči povampirjeni hrček kot se bo kaj zgodilo v na primer Krškem.

Čeprav je NEK viden od daleč in okoli njega rastejo jablane – ali zaradi kamuflaže ali kar tako, ne vem – kar tako na kavo v jedrsko elektrarno ne boste prišli. Na obisk se je potrebno napovedati teden do 14 dni prej, pripisati vso opremo, telefone in tako naprej in se potem tam na obisk naslikati ob točno dogovorjeni uri. Vratar vas sprejme, pregleda seznam potrjenih obiskovalcev za tisti dan, preveri dokumente in izda kartice, ki jih nosimo okoli vratu. Potem pokliče ljudi, v našem primeru Mirana in Andreja in ogled se lahko začne.

Na prepoved orožja in razstreliva vas opozorijo na vratih, tako za vsak slučaj, če niste vedeli...

Skozi ključna vrata pridemo tako kot v vohunskih filmih – najprej se s kartico logira gostitelj, potem z našo kartico, potem jo gostitelj še enkrat potrdi in za nameček na posebno ploščo položi še dlan. Manjka le še pregled zenice. Od tu je obisk voden, fotografirati je dovoljeno le ob poprejšnjem vprašanju, na nekaterih delih boste imeli na glavi čelado.

Kaj pa višje in nižje sile in ljudje s čudnimi nagnjenji? Pred elektrarno je običajno parkirišče, ampak da bi z avtomobilom prišli kar na dvorišče znotraj ograje? Niti v sanjah. Ograje naredijo svoje, tudi če bi kak rahlo premaknjen s težkim kamionom na primer z razstrelivom skušal narediti juriš, ga pred vhodom ustavi slalom iz betonskih blokov – kot kak vhod v ameriško oporišče v Iraku.

Vožnja skozi vhod v elektrarno pomeni zelo počasni slalom mimo večtonskih betonskih pregrad.

Scenarijev je še več – kaj pa potres? Pred gradnjo so dodobra seizmično preučili krško polje, vse zgradbe pa lahko prenesejo zares hude potrese, glavni reaktor pa je zgrajen tako, da sedi na konični piramidi, ki se ob tresljajih poseda v podlago.

Sama zgradba ima programirane lomne točke, ki pomenijo sesedanje ali rušenje na točno določen način, podobno kot zmečkljive točke pri sodobnih avtomobilih.

Tudi zloglasni 9/11 je prinesel standarde. V primeru, da radarski nadzor zračnega prostora opazi nekaj čudnega, kar bi letelo v smeri elektrarne, se takoj sproži alarm, kontrolna ekipa pa se razdeli na dve ločeni kontrolni sobi. Tudi nova zgradba, ki jo zdaj končujejo, lahko prenese marsikaj, vsekakor pa tudi hobi pilot potniškega letala ne bi usodno poškodoval reaktorja. V primeru poplav so tu vodotesne in protipožarne sobe, v katerih so rezervni akumulatorji in agregati, ki poskrbijo, da sistemi delujejo do normalne zaustavitve.

Ograja je od elektrarne oddaljena že kak kilometer, vse je nadzorovano.

Edina zadeva, proti kateri NEK ni imuna, je na primer direktni zadetek manjšega meteorita ali večjega v okolici. Ampak takrat smo tako ali tako šli po poti dinozavrov.

Eno ključnih vprašanj je seveda, ali se v Krškem lahko zgodi Černobil. Odgovor je jasen – ne. Kot prvo, reaktor ni takega tipa, da bi se zgodil scenarij iz 1986, kot drugo, standarde so tu postavljali tudi Američani in ne komunistično sovjetsko nezmotljivo elektrogospodarstvo. Černobilski RBMK je deloval z vstavljenimi grafitnimi palicami, vedno je moral biti nek minimum, ki ga je naš prijatelj Anatolij Djatlov tiste usodne noči zanemaril in ko so začeli spuščati palice nazaj, je vročina že poškodovala vodila in para je odnesla streho potem, ko je reaktor dosegel moč vsaj 30 če ne kar 100 gigavatov. Krški dela pri dveh! No, prav reaktor v naši elektrarni je narejen tako, da fisijska reakcija teče le, če so palice povsem izvlečene iz reaktorja in še te so aktivne – kot gre kaj narobe, padejo v reaktor in ustavijo reakcijo. Je pa res, da teče še druga reakcija in to je radioaktivni razpad goriva, ki prav tako daje nekaj megavatov toplote,  tako da elektrarna povsem hladna ni in nikoli ne bo več.

Fukušima je postavljena neposredno ob morski obali in jakosti tsunamija marca 2011 preprosto niso predvideli. 

Andreja Kavčiča, našega gostitelja, smo vprašali tudi, kaj bi se zgodilo, če ta isti hip izginemo ljudje. Elektrarna bi slej ko prej potrošila gorivo in se ustavila sama, radioaktivni razpad pa bi trajal še milijone let.

Tudi sekundarni in terciarni del proizvodnje elektrike imata svoje rezervne sisteme, ki imajo analogne in fail-safe ventile, ki izpustijo paro, če se pritiski preveč povečajo. A o tem več naslednjič. Če Sava, ki skrbi za hlajenje proizvodnje, ne omogoča tristopinjske razlike, sistem hladijo čez posebne kondenzatorje.

Sovjetske oblasti so Černobil najprej zatajile, a vseeno so ljudje tam žrtvovali in zdravje in življenje in zelo hitro preprečili globalno katastrofo. 

Ampak tudi, če se zgodi nepredstavljivo, še vedno obstajajo sistemi, ki ublažijo katastrofo. Po besedah Andreja Kavčiča je vse zasnovano tako, da tudi če pademo v prepad, so na koncu stvari, ki ublažijo padec. Tudi nepredvidena katastrofa reaktorja bi pomenila, da se znotraj zaščitnih plaščev radioaktivne vode in delci ustavijo in razlijejo v posebne predele, preden bi dosegli prosto.

Černobilska elektrarna je imela nestabilni RBMK reaktor, s katerim so se težave  začele že več kot desetletje prej, a so poročila o težavah agenti KGB preprosto uničili. 

V elektrarni imajo prav tako pogoste drile in scenarije, kjer trenirajo težave, tudi poskusi vtihotapljenja v JE so med njimi.

Še vedno pa so tu ljudje, ki znajo sredi noči razumeti vsako stikalo in vsako lučko – in z enim zelo običajnim stikalom v hipu zaustaviti delovanje reaktorja. In niso več edini, kajti, mama, ugasnil sem jedrsko elektrarno. Kako, pa čez nekaj dni.

Za dodajanje komentarjev morate biti prijavljeni.

O Avtomaniji

Kontakt z nami

Podportali

© Copyright 1999-2019 Avtomanija