Na naši spletni strani Avtomanija.com uporabljamo piškotke, s katerimi izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo in vam zagotavljamo ustrezne vsebine in oglaševanje. Z nadaljno uporabo naše spletne strani se s tem strinjate.

Nadaljuj...
Zanimivosti   |   Obisk JE Krško - 5. del
Mama, glej me, ugasnil sem nuklearko!!!
Ni sicer komandni most USS Enterprise, a kljub temu, da je zasnova stara 40 let, kontrolna soba NEK deluje z vsemi stikali futuristično in rahlo strahospoštovanja vredno.
Artur Švarc
26. februar 2020 | 6:00:00

Naša gostitelja sta nas najprej popeljala v nadzorno sobo naše jedrske elektrarne. Naj na začetku razčistimo, ker se v NEK bojijo napačne predstave javnosti – v tisto pravo nadzorno obiskovalci ne boste prišli, pač pa v tisto drugo, simulacijsko. Čeprav je identična kot tista prava, noben od sistemov ni vezan na samo delovanje elektrarne, pač pa vse parametre upravlja računalnik. V njej potekajo stalna usposabljanja in preizkusi. Tudi med našim obiskom je ena od ekip takoj za nami začela preverjanje usposobljenosti.

Kot smo omenili že pred tednom dni, ima NEK štiri ekipe s po desetimi člani in še dve v rezervi. Usposabljanje traja dve leti in potem sledi še uvajanje. Za nadzornika NEK je potrebna cela vrsta izpitov in široka razgledanost iz kemije, fizike, strojništva, elektrike, elektronike in vsega vmes. Ne zahtevajo visokošolske izobrazbe, vseeno pa pričakujejo voljo do učenja.

Vsak sistem, vsaka lučka, vsako stikalo - vse je podrobno opisano v servisnih knjigah. 

Za začetek je zanimivo dejstvo, da je naša najstarejša jedrska elektrarna povsem analogna. Da bi nekdo od zunaj shekal recimo delovanje turbine ali reaktorja, je povsem nemogoče, vsi sistemi so relejsko vodeni, pa še tisti del IT, ki prenaša podatke, je za mogočnim firewallom in odrezan od sveta. Večina merilnikov ni le podvojenih, pač pa so početverjeni. Če odpove eden, drugi zaostaja, tretji laže, še vedno obstaja eden, na katerega se da relativno zanesti. Seveda so od nastanka elektrarne v naslednjega pol stoletja v sobano vendarle prišli računalniki, s katerimi lahko spremljajo parametre, neposredno pa z njimi ne upravljajo – kot že rečeno – prav ničesar.

V procesu učenja morajo nadzorniki spoznati prav vse sisteme, logiko delovanja in možne zaplete. Pod pultom so debele knjige s shemami, ki razložijo delovanje prav vsake lučke, stikala in merilnika. Večino časa elektrarna deluje povsem avtomatsko, a ko se oglasi kakšen alarm in zasveti lučka, so nadzorniki sposobni sredi spanja povleči pravo potezo. Dril je večen.

Andrej Kavčič je povedal, da je NEK praktično v celoti analogna, kar je pravzaprav prednost v več pogledih, od varnosti do nadzora in servisiranja. In ja, to je simulacijska soba, da ne bo kdo mislil, da smo imeli dostop do prave. 

In še potem so procedure povsem jasne – filozofov v smislu, kaj bi lahko lučka pomenila in ali je lažna ali ni, ne potrebujejo. Če posveti lučka, obstaja le ena poteza, ki jo morajo izvesti, potem pa sledijo naslednji algoritmi, od ugotavljanja, kje je napaka (nazadnje se je elektrarna pred leti ustavila zaradi okvare senzorja) in odpravljanje le teh. Ameriški sistem, ki ga je dobavil Westinghouse, tudi danes ne predvideva popolne digitalizacije upravljanja. In tudi če bi nek ruski ali kitajski heker skušal prevrteti turbino, imajo te mehanske blokatorje, ki jih ne doseže nobena digitalna komanda.

Andrej Kavčič je na koncu našega obiska rekel, da če se odločim priti za nadzornika, mi prizna nekaj izpitov. Priznam, poznavanje fizike, kemije in drugih znanosti, v navezi s poljudno znanstvenim pisanjem je bilo vedno moja strast in verjetno že dolgo niso imeli obiskovalca, ki bi toliko vedel iz glave. Zdaj pa se že malo hvalim.

Nazaj v kontrolni center. Simulacijski, da ne bo pomote. Med usposabljanjem si vodja izmisli različne scenarije, ki jih potem nadzorniki rešujejo. Pri tem človek pomisli, da je hudič v malenkostih. Ali če malce zafilozofiramo – manjše kot so reči, recimo atomi urana, več nadzora in znanja je treba zanje, sploh, če jih sekamo na kose.

Nadrealisti so konec osemdesetih v Krhkem cepali atome in vpili Meho, gasi!

Seveda med pogovorom ne moremo mimo primerjave s Černobilom. Več o tem smo pisali pred dnevi v članku o varnosti, pa tudi tisti, ki ste gledali HBO-jevo serijo, veste, da so potem, ko je šlo vse v maloro, pritisnili gumb AZ-5. Tako za hec sem že takoj po prihodu vprašal, če bomo videli delavce, ki s krampi sekajo atome in kje imajo gumb AZ-5. Prva analogija izhaja iz slavnega skeča sarajevskih Nadrealistov, ki so v nuklearni elektrarni Krhko cepali atome, druga pa kot rečeno iz serije Černobil.

AZ-5 gumb v Černobili je spustil palice v reaktor, a ker je bil reaktor takrat že pregret, so se palice med spuščanjem zataknile. V Krškem je stikalo povsem benignega videza zraven glavenga zaslona.

NEK gumba AZ-5 nima. Ima pa nadzorni center vseeno tudi glavno stikalo, ki povzroči izklop. In da, za konec obiska nadzorne sobe dobim povabilo, da lahko izklopim … prosim lepo, dame in gospodje… jedrsko elektrarno. Čeprav simulacijska, se tisti praobčutek, malce pretiran seveda, da je človek gospodar nad silami fizike, podzavestno preobrne v mogočno doživetje. In da ne filozofiram preveč…

Stikalo za izklop NEK ni nek velik rdeči gumb z napisom »stop« ali kak steam punk velikanski ventil. Ne, je preprost, skorajda nevpadljiv ključek za v celo dlan pod glavnim zaslonom, ki ga zavrtimo v levo. Glej me, mama…saj ne, da že od malih nog nisem znal ugasniti luči, pa tudi pometati ven glavnega fit stikala…ampak ugasniti jedrsko elektrarno… to pa je. In moje malo božanstvo v meni zavrti tisti ključ-gumb v levo – morali mi boste verjeti na besedo, saj fotografirati nismo smeli, hipoma začnejo padati črtice na glavnem zaslonu in že naslednjo sekundo se oglasi alarm. Ne samo eden, vsaj pet različnih tuljenj se pojavi v zborovskem »umoru« NEK.

Electrictiy map je zelo zanimiv pregled oskrbe sveta z elektriko, deležev po virih in onesnaževanju okolja.

Andrej Kavčič je sicer z daljinskim upravljalnikom alarme ponastavil, a je zanimivo še nekajkrat tu in tam nekaj zatulilo. Če bi to storil v pravi nadzorni sobi, pa verjemite, da ni mogoče, bi NEK še kar nekaj časa oddajal elektriko zaradi inercije generatorja, potem pa bi razliko prevzel TEŠ, zakurili bi Brestanico in odprli lopute na hidroelektrarnah. Prav na to težavo smo bili med pregledovanjem electricitymap.org opozorjeni. Ko pride do izpada, je potrebno takoj blažiti padec frekvence in nihanja – to pa so sposobni samo veliki inercijski sistemi z velikansko maso vrtenja in te možnosti sončne elektrarne in vetrnice nimajo. Če izpade na primer Krško, do vzpostavitve backupa razliko rešuje Evropa, a ne v nedogled – po dobrih 15 minutah nas začnejo odklapljati in potem pride do… saj veste, srednjega veka.

"Stikalce, stikalce, na mizi povej, katero ugasneš reaktor zdej"...čarobni izklop NEK je prvo stikalo pod rdečimi vertikalnimi stikali in zraven levega zgornjega vogala monitorja. Joystick na sredini pod zaslonom z barvnim grafom je za upravljanje pac-mana, ki je atome U235. :)

Ampak v sobi z lučkami, stikali, zaslončki in analognimi merilniki, početverjenimi, vse deluje brez problema, že več kot 100 dni zapored. Tako v simulatorski kot tisti pravi nedaleč stran. In deseterica skoncentrirano nepremično bdi nad sistemi in skrbi, da atomi urana plešejo svoj ples…saj ne, "brskajo po Facebooku ali berejo Avtomanijo" :) . NEK je tako pametna, da zna v glavnem skrbeti sama zase. A ko gre kaj narobe, so fantje (in dve dekleti) tako zverzirani, da jim tudi »Miško vezanih očiju za Beograd« ne seže do kolen.

Sem že omenil, da sem ugasnil jedrsko elektrarno?

Za dodajanje komentarjev morate biti prijavljeni.
neocheck
@Aichi maaaaaajstore kot vedno
26.2.2020 9:48:41
Grozny
....pac-man 😂😂😂😂
2.3.2020 10:17:16

O Avtomaniji

Kontakt z nami

Podportali

© Copyright 1999-2019 Avtomanija