Na naši spletni strani Avtomanija.com uporabljamo piškotke, s katerimi izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo in vam zagotavljamo ustrezne vsebine in oglaševanje. Z nadaljno uporabo naše spletne strani se s tem strinjate.

Nadaljuj...
Aktualno   |   Kaj bo z ameriškimi velikani?
Manj je lahko tudi več
Skoraj popolna odvisnost od severnoameriških tržišč, naraščajoče cene goriv in potratnost motorjev na ameriški celini, predvsem pa vdor cenejših in v marsičem boljših avtomobilov iz tujine so glavni razlog za krizo ameriške avtomobilske industrije. Kljub vsemu v Detroitu ne obupujejo.
Marko Hanželič Proizvajalci
13. september 2008 | 10:06:12

Že pogled na globalno lestvico prodanih avtomobilov daje slutiti, v kakšnem položaju je trenutno ameriška avtomobilska industrija. Potem ko je Toyota prevzela primat General Motorsa po številu prodanih avtomobilov, se je pred kratkim v tem segmentu statistike nemški Volkswagen zavihtel pred drugega največjega ameriškega proizvajalca avtomobilov Ford in mu odvzel tretje mesto, ne glede na dobro evropsko prodajo avtomobilov z modrim ovalom na nosu. Ford je namreč v zadnjih šestih mesecih prodal zanje skromnih 3,09 milijona vozil, kar je za desetino manj kot v enakem obdobju lani. K temu naj bi poglavitno pripomogle predvsem vse višje cene pogonskih goriv na oni strani Atlantika, še bolj pa vodilne v Detroitu boli dejstvo, da se Američani vse pogosteje odločajo tudi za nakup evropskih, japonskih in korejskih avtomobilov, ki so kljub šibkemu dolarju še vedno sorazmerno poceni, saj večino proizvedejo kar na ameriških tleh.

Velike težave, katerih prihod so že pred dobrim letom zaznali pri Mercedes Benzu in se hitro ter sorazmerno neboleče odkrižali svojega ameriškega partnerja, so redni spremljevalec najmanjšega od velike trojice ameriških avtomobilskih proizvajalcev. Chrysler je takoj po nemški brci prešel v roke vlagateljev iz skupine Cerberus Capital Management in s tem so se zadeve šele začele zapletati. Že oktobra je sledil spor s sindikati in stavka, ki se je sicer hitro končala, a v načeto dušo podjetja vsekala novo veliko rano. Prodaja Chryslerjev na domačem kontinentu stagnira, pot v Evropo pa razen modela Nitro ni upravičil noben od preostalih adutov znamke, ki se je na stari celini enkrat že opekla. Sredi sedemdesetih let je znamka z medaljonom v logotipu namreč prevzela francoskega proizvajalca avtomobilov Simca in se z njo po sedmih letih sodelovanja tudi neslavno razšla. Kakorkoli že, Chrysler je tudi letos v izgubarski sklad ameriške avtomobilske industrije prispeval lep delež in tudi sodelovanje z indijskim rastočim velikanom Tato na kratki rok bržkone ne bo obrodilo večjih sadov, ki bi podjetje potegnili iz krize.

Toda Američani ne bi bili Američani, če v slabem ne bi videli tudi nekaj dobrega in zrelega za poslovni uspeh. Pri Fordu so sicer drugo četrtletje ponovno zaključili z debelim minusom, a Bill Ford, član slovite dinastije, ki je seveda na čelu s Henryjem Fordom tudi ustanovila imperij z modrim ovalom, nad razmerami (za zdaj še) ne obupuje. Za velike tovornjaške pick-upe, ki jih mnogi vidijo kot glavne krivce za Fordov neuspeh, se bodo po njegovem mnenju še vedno našli kupci, a podjetje mora vsekakor staviti tudi na nekaj, česar do današnjih dni v Ameriki niso bili pripravljeni sprejeti kot alternativo do uspeha. Majhni in varčni avtomobili, ki so na prodaj v Evropi, so že zdavnaj osvojili tudi srca manj tradicionalističnih prebivalcev Združenih držav in Kanade. Pri Fordu priznavajo, da so se morda prepozno odzvali na rastoče cene naftnih derivatov, a trdijo, da položaj še zdavnaj ni kritičen. Bill Ford pripoveduje o točki ukrepanja, ki so jo spoznali, ko je galona goriva poskočila na 3,50 dolarja. Ljudje so takrat prenehali kupovati velike SUV-je in začeli kupovati manjše in manj potratne avtomobile, ki pa jih na ameriškem tržišču ponujajo le evropski in daljnovzhodni proizvajalci avtomobilov. Pri Fordu so za likvidnost pripravljeni prodati še kakšno od znamk, ki jo imajo v lasti (najpogosteje se v tem kontekstu omenja Mazda), vse glasnejše pa so tudi govorice, da bo svoj konec kmalu dočakala tudi znamka Mercury, ki že leta životari na Fordovem obrobju in za katero v Detroitu bojda še vedno nimajo strategije za prihodnost, čeprav debel minus v tovarniško blagajno prispeva že nekaj let zapored.

Največjemu ameriškemu proizvajalcu gre sicer bolje kot obema zasledovalcema in se počasi pobira po krizi, ki si jo je nakopal s sodelovanjem s Fiatom in slabšo prodajo v zadnjih letih, delno pa je v boljšem položaju tudi zaradi obrestujočih se naložb na kitajskem tržišču ter močnih igralcev na evropskih tržiščih (Opel) in tržiščih južne poloble (Holden). Kljub vsemu ima tudi GM ogromne težave s svojimi divizijami, namenjenimi proizvajanju SUV-jev in megalomanskih pick-upov. Tudi zato so že pred časom na dražbo postavili še pred kratkim tako zelo opevani Hummer, precej nadležna pacienta pa sta tudi GMC in Chevy Trucks.

Kljub vsemu za zdaj večjih premikov glede General Motorsovih usmeritev na tem področju ne gre pričakovati, je pa res, da se GM že nekaj časa dejavno udejstvuje na področju manjših avtomobilov. V ta namen so v Severno Ameriko pripeljali Oplovo Astro, ki se prodaja pod znamko Saturn, precej Pontiacov ima avstralske (Holdnove) korenine, v prodaji je celo Chevrolet Aveo, kmalu pa se ameriškemu tržišču obeta tudi novi Cruze, ki naj bi postal nov globalni obraz General Motorsa. Naftni balon, ki se je v zadnjem letu razdivjal nad celotno zemeljsko oblo, tokrat ni prizanesel niti Američanom, ki imajo v primerjavi z Evropo sicer še vedno skoraj neverjetno poceni avtomobile in precej manj nadzora nad njihovim stanjem, ko slednji zavijejo na cesto. Spomnite se samo na Pimp my Ride. Očitno se časi megalomanskih motorjev tudi na severnoameriškem kontinentu počasi končujejo in bodo tudi na drugi strani Atlantika morali paziti na količino iztočenega goriva na bencinskih črpalkah, kar jim je bilo zadnjih petdeset let precej tuje.

Za dodajanje komentarjev morate biti prijavljeni.

O Avtomaniji

Kontakt z nami

Podportali

© Copyright 2017 Avtomanija