Na naši spletni strani Avtomanija.com uporabljamo piškotke, s katerimi izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo in vam zagotavljamo ustrezne vsebine in oglaševanje. Z nadaljno uporabo naše spletne strani se s tem strinjate.

Nadaljuj...
Aktualno   |   Kako z avtom do Južne Afrike?
Le za trdovratne avanturiste
Uspeh slovenske nogometne reprezentance v dodatnih kvalifikacijah proti Rusiji je seveda marsikaterega navijača že pripravil do razmišljanj, kako priti na mundial v JAR. Ena izmed (manj priljubljenih) možnosti je tudi z avtom, čeprav le za ekstremne avanturiste.
Marko Hanželič
1. januar 2010 | 12:29:32

Da bi bila zgodba o potovanju na jug črne celine karseda realna, jo bomo poskušali prikazati v kvazi-potopisnem slogu, seveda pa pri vsem skupaj gre le za špekulacijo, kaj in kako bi se lahko zgodilo na poti. Vsekakor so na izbiro tri glavne možnosti, ki smo jih poimenovali z imeni zahodna, vzhodna in pot skozi osrednjo Afriko, vsaka izmed njih pa je dolga okoli 15.000 kilometrov. Podvig, ki ga predstavlja prečkanje Črne celine, je seveda resna avantura, kljub temu pa se je z omenjenim dosežkom proslavilo že lepo število popotnikov. Že v petdesetih letih prejšnjega stoletja sta s Peugeotom 203 od Cape Towna do Pariza v vsega sedemnajstih dneh pripotovala Andre Mercier in Charles de Constanze, skozi osrčje Afrike pa je pot vodila tudi udeležence rallyja Dakar leta 1992, ko je bil cilj v že omenjenem Kaapstadu (Cape Townu) – tudi enem izmed prizorišč svetovnega prvenstva. Poleg mesta ob Rtu dobrega upanja bodo tekme predtekmovanja sicer tudi v rudarskem Johannesburgu, Durbanu, Pretorii, Port Elizabethu, Bloemfonteinu, Polokwaneju, Nelspruitu in Rustenburgu, vsako izmed teh mest pa ima tudi ime v zulujščini, a so slednja precej manj znana od siceršnjega angleško-burskega poimenovanja.

Zahodna različica. V Ljubljani se dobro pripravimo na pot, s seboj vzamemo dovolj živeža, suhomesnatih izdelkov in vode ter nekaj dodatne nafte, se skobacamo v solidno ohranjenega terenca in se odpravimo proti italijanski meji. Pri tem seveda ne pozabimo na komplet za nujna popravila ob poti in rezervne dele za tiste dele vozila, ki bodo na poti najbolj na udaru. Odveč ne bo niti lopata in podloge, s katero bi se lahko rešili težav pri prečkanju puščavskih ali blatnih predelov. Pot nas vodi skozi severno Italijo, južno Francijo, opazujemo lahko lepote Azurne obale in Costa Brave, ter se mimo Valencie spustimo proti Gibraltarju, kjer bomo za trajekt čez ožino do Tangierja odšteli približno sto evrov. Ko smo enkrat v Afriki, vožnjo nadaljujemo po trans-afriški cesti do Dakarja, kar pomeni, da se bomo morali soočiti z nevarnostmi, zaradi katerih so pred dvema letoma rally Dakar preselili v Južno Ameriko. Kljub temu je velika večina poti, ki vodi do senegalske prestolnice asfaltirana. Nato nas pot lahko zanese ali prek Burkine Faso in Nigerja do čadskega glavnega mesta N’Djamena, lahko pa pot nadaljujemo ob zahodni obali Afrike, kar pomeni veliko več mejnih zapletov, a je cesta zato tako rekoč v celoti asfaltirana. Stvar se precej zaplete v Kamerunu, kjer velik del pomembne trgovinske žile do severne Angole še vedno ni asfaltiran in zato v obdobju dežja le redko ustrezno prevozen. Med Demokratično republiko Kongo in Cape Townom je cesta v celoti asfaltirana in predstavlja pomembno tranzitno pot, ki je še pridobila na pomembnosti s strmim razvojem Angole in Namibije. 

VZHODNA RAZLIČICA. V primeru, da se odločimo za vzhodno različico poti, se moramo najprej podati skozi večino držav nekdanje Jugoslavije in priti do Grčije, od tam pa naprej skozi Turčijo, Sirijo, Libanon in Izrael. Zatakniti se utegne na palestinskih ozemljih, ker je težko verjetno, da bi brez težav prešli mejno črto z Egiptom. Veliko boljša različica bi bila let do Kaira in nakup avtomobila v Egiptu, potem pa nadaljevanje poti proti jugu države faraonov, ki je v dodatnih kvalifikacijah v dodatnem dvoboju z Alžirijo ostala brez vozovnic za Južno Afriko. Transkontinentalna cestna povezava, ki povezuje Kairo in Cape Town, je sicer v veliki meri asfaltirana, je pa res, da na popotnike prežijo številne druge težave in nevarnosti. Sudanski in egiptovski uporniki so na meji med obema državama, ki jo je mogoče prečkati le po Naserjevem jezeru, poskrbeli že za številne ugrabitve tujih turistov, precej zahtevna pa je po pričevanju večine tudi sama cesta, predvsem na severu Sudana, kjer ni asfalta, v zelo slabem stanju pa je tudi na severu Etiopije, kjer cesta prečka zahteven gorski teren. Tudi skozi Kenijo nekaj delov še vedno ni asfaltiranih, svoje pa dodajo tudi cestni razbojniki, ki udarijo od časa do časa. Manj problematičen je južni del poti, ki vodi skozi zambijsko in botsvansko prestolnico in je v celoti asfaltiran, hkrati pa predstavlja pomembno trgovsko povezavo med državami in je zato dobro vzdrževan. Težave lahko nastopijo še v Tanzaniji, kjer je cesta v veliki meri še vedno makadamska in zato v nekaterih delih leta težko ali popolnoma neprevozna.

Osrednja pot. Pot z začetkom v libijskem Tripoliju je najbolj utopična, saj Saharo prečka na najbolj neobljudenem delu. Trenutno je neasfaltirana še polovica poti, predvsem dobršen del skozi libijsko puščavo in Čadom ter med Kamerunom in Centralnoafriško republiko. Ta pot se kasneje naveže na zahodno traso, ki smo jo že obdelali, vse tri opcije pa so namenjene predvsem trdoživim popotnikom, ki bodo na svoji poti morali imeti tudi ogromno potrpljenja  ter sreče pri prečkanju meja. Afrika je sicer celina, ki se je v zadnjem času sicer pričela hitreje razvijati, a politične razmere ter naravne ovire še vedno močno zaznamujejo transport skozi celino. Letalo je zato edina logična izbira za potovanje v JAR.

Za dodajanje komentarjev morate biti prijavljeni.

O Avtomaniji

Kontakt z nami

Podportali

© Copyright 2017 Avtomanija