Na naši spletni strani Avtomanija.com uporabljamo piškotke, s katerimi izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo in vam zagotavljamo ustrezne vsebine in oglaševanje. Z nadaljno uporabo naše spletne strani se s tem strinjate.

Nadaljuj...

Helikopterski obisk pisarne na 2515 metrih

Zgodba

Zgodba - Helikopterski obisk pisarne na 2515 metrih
Sledi nam na
  
Deli zgodbo na
2.12.2021 0:16:00

Na krovu večnamenskega transportnega helikopterja Cougar AS 532, ki ga je upravljala posadka 151.helikopterske eskadrilje slovenske vojske, smo na kratko obiskali Triglavski dom na Kredarici, kjer 365 dni na leto in 24 ur na dan službujeta dva meteorološka opazovalca.

Peter Pirkovič Peter Pirkovič, Artur Švarc, Urša Prosenjak

Slovenska vojska ima na seznamu svojih nalog veliko takih, ki nimajo neposrednih povezav z obrambo. In prav omenjena helikopterska enota večino svojega časa izvaja naloge pomoči v primeru nesreč v gorah, požarov ali pa preprosto oskrbuje za vojsko strateško pomembne točke. Ena takih je Dom na Kredarici, kjer se na vsakih deset dni izmenjujeta po dva meteorologa. Eden iz Agencije za okolje, drugi pa je pripadnik slovenske vojske.

In zakaj SV sploh potrebuje takšne podatke? Kot pravijo odgovorni, je na strateški ravni nujno spremljanje, preučevanje in analiziranje klime v sklopu dolgoročnejšega načrtovanja vojaških aktivnosti, a zbrane podatke sami analizirajo povsem drugače kot to počnejo pri državnem Arsu. Zapletene vremenske napovedi meteorologov so prilagodili po svoje in sicer na način, da izdelujejo nekakšen vremenski semafor (matriko vpliva vremena na vojaške aktivnosti), ki z barvami predstavlja uporabnost posameznih vojaških zmogljivosti, npr. letalstva, v danih vremenskih razmerah, v določenem času. Kot še poudarjajo, je to pravzaprav temelj za nadaljnje načrtovanje določene aktivnosti.

V primeru strmoglavljenja….

Meteorološki opazovalci so že nekaj dni prej vedeli, da bo tisti torek idealen dan za polet v gore in redno menjavo. Tem se pridružimo tudi mi, saj so pri SV odločili, da na Kredarico poleti največji dvomotorni transportni helikopter Cougar (povezava do članka o Cougarju). A ni šlo vse po načrtih. Posadka, ki je za to nalogo poletela iz baze v Cerkljah na Dolenjskem, je ob jutranjem preverjanju vremenskih podatkov odločila, da za dobre pol ure zamaknejo polet, dokler se gosta megla ne razkropi. Mi se krov vkrcamo na vmesnem pristanku v bazi na letališču Brnik, kjer nas spremlja letalski tehnik , ki nam že prej objasni nekatera pravila. Protokoli v vojski in nasploh pri letalstvu so strogi. Orjaški Cougar naposled le prileti v bližino letališča in v nekaj trenutkih pristane na asfaltnem dovozu, kjer tudi obstane. Ugasneta se oba motorja, celotna posadka pa iz njega izstopi. Preden se naloga nadaljuje je pomembno poslušati in razmeti pravila, ki nam jih posreduje vojaški tehnik letalec. Od tega, kdaj in na kakšen način se vstopa ter izstopa v helikopter, da je potrebno morebitne slabosti takoj sporočiti njemu, da se z varnostnim pasom ne privezujemo preveč tesno in da si v primeru strmoglavljenja helikopterja poskušamo z rokami podkrepiti glavo, da ne pride do poškodb vretenc.

S hitrostjo 250 km/h

Ko vse to predelamo je čas za akcijo. Pilot nam pove, da bo polet do Kredarice trajal slabih trideset minut, saj vmes pristanemo še v Bohinjski beli, kjer se vkrca izmenjava za naslednjih deset dni, nato pa se dvignemo na več kot 2500 metrov visoko. Sedem bližje pilotske kabine zato lahko opazujem protokol pred poletom. Pilota komunicirata večinoma v angleškem jeziku. Nekaj več kot 15 metrov dolg in 5 ton težak helikopterski orjak se hitro dvigne na nekaj deset metrov višine na tlemi, kjer v rahlo navpičnem začetnemu položaju odletimo proti vmesnemu postanku. Let je zaradi pravega vremena izjemno miren, potovalna hitrost se ves čas giblje okrog 250 km/h. Kot mi kasneje pove pilot, smo do Bohinjske Bele leteli na višini med 250 in 300 metri, pogled z višine na prelepo Gorenjsko pa je bil božanski.

Po dobrih 15 minutah se že spuščamo proti prvemu postanku. Tehnik letalec na višini okrog 30 do 40 metrov odpre vrata in preverja, če je teren, kjer bo helikopter pristal, ustrezen. Zanimiv prizor. Po nekaj sekundah pristanemo, natovorimo nekaj opreme in dva potnika ter odletimo proti v smeri Triglava. Tudi ta del poleta je razmeroma kratek. Vsega 15 minut in že smo v neposredni bližini Doma na Kredarici, kjer je postavljen tudi manjši helidrom. Ugodni vremenski pogoji nam omogočijo, da na tej višini pilota vnovič ugasneta helikopterska motorja in se v objemu gora ter sončnih žarkov nekoliko dlje zadržimo na najvišje postavljeni slovenski postojanki. 

Naloge in delovanje meteoroloških opazovalcev (Urša Prosenjak)

Njihovo delo sta nam predstavila Jože Senica in štabni vodnik Rado Jeklar, ki sta ob našem obisku ravno zaključevala svojo izmeno. Jože je že 35 let zaposlen pri Agenciji RS za okolje, zadnjih sedem let dela na Kredarici, Rado pa opravlja naloge Slovenske vojske na tej meteorološki postaji že 16 let. Med 4. in 22. uro ob vsaki polni uri odčita vrsto vremenskih podatkov, ki jih zabeležijo naprave, evidentira pa tudi podatke, ki jih pridobi z opazovanjem: temperaturo, vlago, oblačnost, vrsto oblakov, količino padavin. Podatke nato posreduje v zbirni center  v Ljubljano, kamor se pošiljajo podatki vseh avtomatskih in polavtomatskih postaj iz vse Slovenije. Delo ni za vsakogar, veliko je odrekanja, sta nam je zaupala sogovornika.

Beleženje vremenskih podatkov je le del vsakodnevnih opravil ekipe. Postojanko na višini 2500 metrov v poletnih mesecih sicer obiščejo mimoidoči planinci, a velik del leta so pogoji za izletnike preveč neizprosni in tako postaja sameva, z njo pa tudi člana ekipe. Nujne življenjske potrebščine jima dostavijo s helikopterjem, včasih pa vremenski pogoji niti tega ne omogočajo, zato je nujno, da je postojanka opremljena z zadostnimi zalogami. Meteorologa tako skrbita sama za svojo prehrano med oktobrom in junijem, ko je bližnji planinski dom zaprt, prav tako pa sta prepuščena lastnemu znanju in iznajdljivosti, ko pride do oskrbe z vodo in elektriko ter ogrevanja. Električnega omrežja seveda ni, zato si elektriko postojanka proizvede sama s pomočjo fotovoltaike in vetrne elektrarne, za nujne primere pa imajo v pripravljenosti tudi agregat. 

Čeprav je delo na najvišji meteorološki postojanki v Sloveniji samotno, pa meteorologa zlasti v zimskih mesecih obiščejo planinci, ki se ob postanku ogrejejo in okrepčajo s skodelico čaja, povprašajo pa tudi za nasvet o primernosti vremena za nadaljevanje poti proti vrhu Triglava. Pozimi je izzivov njihove službe še več. Pogosto morajo odmetati večje količine snega, da se dokopljejo do merilnih naprav, ki jim omogočijo opraviti delo. Dogajajo se okvare energetske infrastrukture, ki jih morata takrat prisotna člana ekipe sama odpraviti. Posebno hud izziv je, kadar kdo zboli, vremenske razmere pa ne dopuščajo, da bi ponj prišel helikopter in ga odpeljal v dolino. Osnovna zdravila imajo sicer v »domači lekarni«, pomagajo pa si tudi z nasveti zdravnikov na daljavo. Če brez pomoči nikakor ne gre, bolnika z akijem prepeljejo do najbližje točke, kamor lahko ponj pride helikopter. 

Pogosteje kot sami meteorologi pa zdravniško pomoč potrebujejo pohodniki. Največkrat se zgodi, da sta prav meteorologa prva na kraju dogodka, kadar se kdo poškoduje, to pa predstavlja pomemben in zahteven del njune službe, dodaja pripadnik Slovenske vojske Rado Jeklar. Ponesrečencu nudita prvo pomoč in z njim počakata do prihoda reševalcev, kar v slabih vremenskih razmerah, ko helikopter ne more vzleteti, lahko traja tudi do štiri ure. Zgodi se tudi, da kot prva posredujeta tudi pri nesrečah, kjer je za pomoč že prepozno. Tovrstni tragični dogodki predstavljajo mračno plat njunega dela in ponazarjajo obseg zahtevnosti ter odrekanja, ki pogosto ostane prezrto.

Služba na najvišje ležeči meteorološki postaji pa je specifična v več pogledih. Desetdnevna izmena se pogosto tudi podaljša, saj včasih zaradi vremenskih razmer helikopter ne more poleteti in zgodi se, da ekipa ostane na postojanki tudi več kot 20 dni. Dolge odsotnosti ne vplivajo le na meteorologe, pač pa tudi na njihove družine. Potrebno je pretehtati vse dejavnike, pojasnjuje Jože Senica. Zanj desetdnevna odsotnost pomeni obenem tudi dvajset dni z družino, kar je tudi veliko vredno. Težavno je le načrtovanje. »Zame je to najtežja plat take vrste dela, saj zelo težko načrtujem dejavnosti z družino. Včasih kaj planiramo, pa se potem zaradi vremena vse poruši, ker moram podaljšati svojo izmeno,« pojasnjuje Jože, ki je na Kredarici preživel največ 18 dni naenkrat. Najdaljše obdobje, ki ga je katerakoli meteorološka ekipa preživela na Kredarici, je sicer 24 dni. Medtem ko nekatere družine uskladijo svoj ritem in si uredijo življenje na manj običajen način, pa druge ne zdržijo pritiska ločenega življenja. Obdobja samote na Kredarici namreč lahko vplivajo tudi na življenje v dolini in marsikdo se samoti privadi tako zelo, da družbe ne potrebuje niti po vrnitvi s planine.

Marsikdo, ki se z delom na Kredarici seznani bolj od daleč, si predstavlja tak način življenja na pretirano romantičen način, a delo predstavlja veliko več, kot le bivanje v miru in tišini v čudoviti naravi. Nekateri so poskusili, pa kmalu spoznali, da vendarle to ni zanje. Potrebnih je precej kompromisov in odkritih pogovorov z domačimi, pomaga pa seveda tudi značaj človeka, ki mu tak način dela ustreza.

Gremo nazaj proti bazi

Tisti dan je ob 11h dopoldan temperatura zraka merila 10 stopinj Celzija. Pilot mi kasneje v pogovoru pove, da je za helikopter precej bolj ustrezna precej nižja temperatura, saj ugodno deluje na delovanje motorjev, to pa posledično pomeni, da se lahko prepelje tudi večjo količino tovora (maksimalno 2 toni in pol tovora). Pri tem je potrebno upoštevati tudi težo goriva (približno tono in pol goriva), ki se jo označuje v kilogramih, da imajo piloti lažji izračun pri vzletni masi. Samo kot zanimivost, pot z Brnika do Kredarice in povratek nazaj, je pomenila okrog 600 kilogramov potrošenega goriva. V nekem trenutku se začuti, da prihaja manjša vremenska motnja. Veter. Ta je bil napovedan, zato pilot izda ukaz odhoda. Vsi potniki vojaškega Cougarja, ki jih po potrebi sprejme tudi do 24, smo že na svojih pozicijah, velikanski 15,6-metrov velik glavni rotor pa se že vrti. Čakamo še na znak tehnika letalca in že smo spet v zraku. Vnovičen postanek v Bohinjski Beli, še pred tem pa prelet Blejskega jezera, po 29 minutah v zraku pa pristanek v bazi na Brniku.

Za dodajanje komentarjev morate biti prijavljeni.
jurica.kocina 2.12.2021 6:15:23
Zakon vam kar zavidam 😉
spartan 2.12.2021 8:36:16
Jaz bi tudi šel....
alfafil 2.12.2021 10:14:42
Jaz bi najraje gor ostal, za večno. Daleč od ponorelega sveta.
aichi 2.12.2021 14:06:16
Kaj ti pomaga, ko ti že zjutraj uleti gor cela četica planincev
klemens 2.12.2021 15:01:50
Jah, zjutraj potem ne potrebuješ budilke
jjs 2.12.2021 22:22:08
Pravi kraj za moj office, pa kar za skoz! Bomba, tudi jaz sem vam fovž!
© Copyright 1999-2021 Avtomanija