Po drugi svetovni vojni in zasedbi ruske in zavezniške vojske se je Avstrija še enkrat več zavezala nevtralnosti. Novo nastala avstrijska vojska je bila opremljena s tem, kar so ji pustile zasedbene sile, od Američanov so tako pobrali slavni džip Willys in Fordov GPW Jeep. Sredi petdesetih je avstrijska vojska začela razmišljati, da bi upokojila postarane Jeepe in jih zamenjala s čim bolj sodobnim, po možnosti narejenim kar doma.

Avstrijski inženirji niso stali križem rok – graški Steyr-Daimler-Puch, do takrat znan predvsem po motociklih, je želel razširiti proizvodnjo tudi na avtomobile in to ne samo cestne. Na pomoč so poklicali Ericha Ledwinko, sina legendarnega Hansa Ledwinke, slavnega Tatrinega oblikovalca, ki velja tudi za očeta Volkswagnovega Hrošča. Čehu so dali nalogo, da sestavi nekaj vsesplošno uporabnega, enostavnega in prilagodljivega najrazličnejšim terenom.

Tako je nastal Haflinger AP 4x4, imenovan po pasmi konj. Majhen, izredno lahek in štirikolesno gnani avtomobilček, dolg le 3 metre in pol in širok meter in pol. Poganjal ga je dvovaljni 643-kubični bokser, zračno hlajen in nameščen zadaj. Vozilce je tehtalo kakih 600 kilogramov in ga je lahko prestavila četverica malce močnejših mož. Vseeno je bila njegova nosilnost kar 500 kilogramov.

Že navzven se vidi precejšnja podobnost s Tatrinimi tovornjaki, tako da so malčka imenovali celo »mala Tatra«. Ko sta bila dizajn in tehnična osnova končana, se je začela proizvodnja. Pisalo se je leto 1959 in Haflingerja so izvažali po celem svetu, tako za vojaško kot tudi civilno rabo. Do konca proizvodnje 1975 je bilo narejenih 16.647 kosov. Večina primerkov je šla neposredno v zasebne roke, del pa je služil tudi kot občinsko in komunalno vozilo, pri reševalcih in pri gasilcih. Tako kot njegov predhodnik, ameriški Jeep, je bil tudi Haflinger doma na cestah in izven njih v Evropi, obeh Amerikah, Aziji, Afriki in tudi Avstraliji. V 16 letih proizvodnje so Haflingerji pristali v rodni Avstriji in še 35 drugih državah. Tako so v ZDA prišli že leta 1960, sodelovali pa so v najrazličnejših podvigih.

1983 je eden od njih prepotoval cele Združene države od Vermonta na severovzhodu do Kalifornije na pacifiški obali. Tudi avstrijski potopisec je s Haflingerjem naredil štirimesečno avanturo od Dunaja do juga Arabskega polotoka in potovanje opisal v knjigi 10.000 milj skozi Arabijo.

7000 Haflingerjev, nekaj manj kot polovica, je bilo rekrutirana v vojaško službo v Avstriji, Švici in Avstraliji, služili so celo v angleški kraljevi mornarici. Nekaj jih je na začetku šestdesetih pristalo tudi v vojski Demokratične republike Kongo in odcepljene države Katanga. Avstralska vojska je imela 46 kosov, ki so vsi vlekli prikolice z orodjem za servisiranje druge vojaške opreme. Avstralska vojska ga tudi ni vzela s sabo v Vietnam, čeprav so ga večkrat zamenjali za podobni ameriški M274, ki je bil namenjen prevažanju streliva in druge opreme. Avstralija je sama sestavila 800 Haflingerjev, večina pa je kot že številke kažejo, končala v civilni rabi.

Mali avto, tovornjak in terenec v enem je imel zaradi nizke šasije in ker je bil praktično brez nadgradnje, zelo nizko težišče. Posamično vpetje koles je omogočalo premike do 25 centimetrov za posamezno kolo, za povrh vsega pa so imele polosi portalsko konstrukcijo, kjer je bila os pripeljana do kolesa nekoliko višje in potem z zobatim prenosom do samega kolesa. Vsaka polos je bila neodvisno vpeta in je imela 25 centimetrov giba. Za resnične terenske zmogljivosti sta poskrbeli tudi dve zapori diferenciala, spredaj in zadaj. Haflinger se je znal izkopati, tudi če je imelo oprijem le eno kolo, za povrh pa so bili odmiki spredaj in zadaj od tal narejeni tako, da je imel zares strme vstopne in izstopne kote.

V vseh letih proizvodnje se Haflinger ni veliko spreminjal. Prva serija je imela 4-stopenjski menjalnik, druga pa  je dobila petstopenjskega. Tu je bila še različica, kjer je jekleno karoserijo zamenjala zaprta kabina iz fiberglasa. Narejenih je bilo tudi nekaj Snežnih lisic, kjer so kolesa zamenjale gosenice za vožnjo po snegu in ledu. Švicarska vojska je imela posebno različico, ki je bila oblikovno kombinacija prve in druge serije, z odbijači, platnom in drugimi podrobnosti. In za konec, ameriški Haflinger je imel večje luči in še nekaj prilagoditev ameriškim predpisom.

Haflinger je zadnjič prišel iz tovarne že pred skoraj pol stoletja, še vedno pa jih kar nekaj vozi po cestah in brezpotjih. Večina entuziastov in klubov je iz Avstrije in Nemčije. Vsako leto se zberejo na srečanju v vasici Haflinger (Avelengo) na Južnem Tirolskem v Italiji. Nanje so se spomnili tudi minuli vikend na VN Avstrije v Spielbergu, ko so dirkače Formule 1 na pozdravni krog popeljali v koloni različnih Haflingerjev.

Čeprav je bil Daimler-Benz že kapitalsko vpleten v Steyr-Puch, pri samem Haflingerju ni imel nič. Je pa zato v tovarni pozneje nastal precej večji derivat Haflingerja, ki ga poznamo pod imenom Pinzgauer.