Če je še pred nekaj leti veljalo, da je treba vsako malce daljše potovanje skrbno načrtovati in si zanj vzeti bistveno več časa kot z bencinskim ali dizelskim avtomobilom, danes pravzaprav ni več tako. Sodobni električni avtomobili srednjega oziroma višjega razreda se namreč pogosto ponašajo z dosegom vsaj 400 ali več kilometrov, hkrati pa so baterije zmožne zares hitrega polnjenja, če je seveda na voljo zares hitra polnilnica. In kaj pomeni zares hitro? Da se baterija od 10 do 80 odstotkov svoje zmogljivosti napolni v denimo dobre pol ure. To je približno ravno toliko, kolikor traja razmeroma hiter postanek za kavo  na avtocesti. Povedano drugače, v samo desetih minutah je mogoče baterijo napolniti dovolj za kakšnih 100 kilometrov poti. Ampak seveda, kot že omenjeno, na zares zmogljivi polnilnici, na kakršne največkrat naletimo na velikih avtocestnih postajališčih. Na domači polnilnici polnjenje od 10 do 80 odstotkov še vedno traja kakšnih 6 ali 7 ur. Povprečne polnilnice, kakršnih je največ, so pač nekje vmes. Razmeroma zmogljive (a še zdaleč ne zelo hitre) so denimo tiste, ki jih v brezplačno uporabo na svojih parkiriščih tudi pri nas ponujajo nekatere diskontne trgovine …

Dvojni motor in manjša baterija

Da ne bomo zgolj teoretizirali, smo sklenili v praksi preizkusiti avtomobil višjega razreda. Zaupali so mi ključe Fordovega električnega divjega »ponija« – biserno oziroma zvezdnato belega Mustanga Mach-E z dvojnim motorjem s skupno močjo 198 kW (269 KM) in baterijo s standardno neto zmogljivostjo 68 kWh ter najvišjo močjo polnjenja 115 kW (tista s podaljšanim dosegom zmore neto 88 kWh in najvišjo moč polnjenja 150 kW). Ta kombinacija baterije in motorjev obljublja najkrajši doseg med petimi izbirami (400, 440, 500, 540 in 600 kilometrov). Ravno pravšnja izbira za realno oceno, koliko torej zmore po dosegu najšibkejši Mustang Mach-E. Test ene od različic je bil na naših straneh že objavljen, zato se tokrat posvetimo predvsem kilometrskemu dosegu.

Simpatični fordov križanec s težo 2138 kilogramov in pogonom na vsa štiri kolesa je bil všečen  sopotnik, s katerim sem se podal na nekaj družinskih potovanj, kar pomeni, da je kilometre večino časa premagoval precej otovorjen – 4 osebe in do vrha polna oba prtljažnika, torej zadnji (402 litra) in manjši prednji (81 litrov), ki je dovolj velik za en res obilen kovček. V praksi sem torej preizkusil, kaj pomeni teh 400 kilometrov. 

Na Kolpo brez ovir

Prvi vikend izlet je potekel iz Ljubljane v Vinico, torej na Kolpo. Iz Ljubljane smo krenili s polno baterijo mimo Žužemberka in čez Črmošnjice ter po približno 120 kilometrih precej živahne vožnje pri legendarnem Pavliču v Vinici naročili pico. Poti so nas vodile po okolici, do 30 kilometrov oddaljenega Prelesja, nato pa nazaj do Vinice ter prek Semiča, prelaza Vahta in Novega mesta po avtocesti (s hitrostjo točno po omejitvah) nazaj v Ljubljano. Po 300 kilometrih ne pretirano ekonomične (še manj pa energijsko razsipne) vožnje z natovorjenim avtomobilom in z vključeno klimo (brez toplotne črpalke) – povprečna poraba se je vrtela blizu 20 kWh/100 km – je v bateriji še vedno ostalo za 12 odstotkov »goriva«. Torej tudi po dosegu najšibkejši in precej otovorjeni E-Mach z lahkoto zmore družinski vikend izlet iz Ljubljane na Kolpo in nazaj povsem brez vmesnega postanka za polnjenje. Seveda če le noga ni pretežka.

V naslednjih dneh sem opravil kar nekaj mestnih kilometrov z umirjenejšim tempom, takrat je povprečna poraba upadla proti 15 kWh/100 km. Zanimivost električnih avtomobilov je, da se poraba obnaša povsem drugače kot pri vozilih na notranje izgorevanje. Medtem ko je pri slednjih poraba najvišja prav v mestu, ko je veliko speljevanja in dodajanja plina med semaforji, je pri električarjih ravno nasprotno. Najbolj pohlevni so ravno v mestu. Resnično, med mestno vožnjo so zaradi nižjih hitrosti najmanj požrešni! A pustimo mesto! Mustangi so divji konji in se jim zares poda podeželje.

Čez tri gore, čez tri dole …

Daljši kombinirani izlet je potekal iz Ljubljane v Bohinj, po nekaj dneh pa prek prelaza Ljubelj najprej v dolino Poden in nato po avstrijski strani Koroške do nekdanjega mejnega prehoda Holmec in nato skozi Prevalje v Prežihove Kotlje. Od tam pa seveda skozi Hudo Luknjo nazaj v Ljubljano. Kdor te kraje pozna, ve, da nam ni lahka predla. Ampak začnimo na začetku. 

Do Stare Fužine nad Bohinjskim jezerom smo štirje polno otovorjeni iz Ljubljane prevozili dobrih 80 kilometrov, v naslednjih nekaj dneh pa smo opravili še nekaj izletov, denimo do koče pod slapom Savica in vasi Zgornje Bohinjske doline (dobrih 20 km). Nato smo se iz Stare Fužine podali na 75 kilometrov dolgo in zavito pot prek Tržiča in Ljubelja skozi sotesko Čepa v dolino Poden (Bodental), do družinskega gostišča Sereinig, ki pozimi slovi tudi po manjšem smučišču, vse leto pa po dobri kuhinji in kulinarični posebnosti – odličnih jagnječjih dunajcih. Okrepčali smo se, kajpak, in se spustili proti Borovljam, nato pa skozi Podjuno mimo Železne Kaplje in Globasnice proti Pliberku. Od tam mimo Holmca in Poljane skozi Prevalje na nekajdnevni postanek v Kotljah, poznanih po imenitni slatini, ki teče na Rimskem Vrelcu, in Prežihovem Vorancu. Od dunajcev do slatine smo prevozili natanko 80 varčnih kilometrov. 

Navzgor gre dol, navzdol pa gor!

Vsega skupaj nekaj čez 260 kilometrov čez hribe in doline, seveda brez vmesnega polnjenja. Treba je povedati, da je prikazovalnik v električnem konju začel precej naglo odštevati odstotke napolnjenosti baterije, kadar smo drveli strmo navkreber, a ko smo se po drugi strani spuščali v dolino, se je trend obrnil in baterija se je z živahnim tempom polnila. Mach-E nima nastavljivih stopenj rekuperacije; ta vedno deluje s polno močjo, kar je prav uporabno v udobnem načinu vožnje z enim pedalom. Priporočam (in prikimal je tudi ata)! Ko pritisneš na »plin«, Mustang zdirja, ko nogo umakneš, pa ravno prav močno zavira z motorjem in s tem polni baterijo. In ker so bile na drugem izletu hitrosti nižje, saj je bilo avtocest bolj malo, je bila temu ustrezna tudi povprečna poraba; merilnik je pokazal razmeroma skromnih 18,1 kWh/100 km. In elektrike je ostalo še za dobrih 20 odstotkov oziroma kakšnih 85 kilometrov. 

Naš beli konj si je pošteno opomogel pred diskontno trgovino na Ravnah na Koroškem, kjer se je z močjo 19 kW brezplačno napajal celo uro skupaj, približno ravno toliko, kot je trajal nakup skupaj s kavico čez cesto. Naslednji dan sva postopek po kavbojsko ponovila v krajšem intervalu in živinče si je opomoglo več kot dovolj za naporno, zavito, 130 kilometrov dolgo pot domov v Ljubljano, pred katero smo opravili še nekaj krajših lokalnih izletov.

Daljša potovanja so užitek, ne pa tekma s časom

Če potegnem črto, je Mustang Mach-E tudi v različici z najkrajšim dosegom avtomobil, s katerim se lahko brez velikih načrtovanj, kaj šele omejitev podamo na daljše družinske izlete in celo na potovanja. Misliti mi je dal starejši, z elektriko izkušen možakar na e-kolesu, ki je mimo pridrvel med fotografiranjem Mustanga Mach-E ob Bohinjskem jezeru. Med živahno debato, ki se je vnela med nama v zares ranem in meglenem jutru, sem na glas pomislil, kako bi se avtomobil obnesel na zares dolgem potovanju, kjer ne veš zagotovo, kako hitre bodo polnilnice in ali bodo takoj na razpolago. In modro mi je e-kolesar odvrnil, da se nam na daljših potovanjih, če želimo zares uživati, vendar v nobenem primeru ne bi smelo pretirano muditi. In če si dovolimo vzeti malce več časa in naš cilj ni zgolj čim hitreje ali ob točno določeni uri priti nekam tisoč ali več kilometrov daleč, bo lahko naše potovanje tudi z Mustangom Mach-E standardnega dosega izjemno prijetno in prav nič stresno.