Gre za velikega Citroëna, trenutno največjo hišno kombilimuzino, ki želi z dodanim X v oznaki povedati, da gre za od tal malenkost dvignjeno vozilo, kos tudi malce bolj razgibanim potem. 

Petčlanska odprava je sprva po avtocesti, nato po regionalki, nazadnje pa še po lokalni hribovski cesti, resda asfaltirani, potovala izjemno udobno. Sedeži so namreč, kot se za višji rang francozov spodobi, izjemno udobni, ugodje med vožnjo pa podkrepi neverjetno mehko vzmetenje. Čeprav pri C5 X ne gre za legendarno hidropnevmatiko, ki je od leta 1955, ko so jo predstavili v takrat revolucionarni žabi in hkrati boginji, kakor so DS zaradi izgovarjave kratice imenovali Francozi, do danes ostala neprekosljiva.

Parkirali smo v gozdu nad gornjim od obeh jezer in se po prijetno razgibani poti z lepimi razgledi podali okrog jezera do oštarije Belvedere pri tudi sicer na pogled lepšem spodnjem jezeru. Prijeten sprehod za vse tipe in vrste družin. In prijetna topla malica (pravzaprav prava mala južina) v italijanskem slogu po zmerni ceni. Ampak če smo bili povsem blizu Trbiža, bi bilo naravnost (po)grešno, če se tam ne bi ustavili.

Ja, tržnica še vedno obratuje in šofer odprave sem tam skoraj nabavil usnjeno jakno, saj mi je prodajalec, potem ko mi jo je s spretnim in nedvomno vajenim manevrom uspel nadeti, medtem ko je z drugo roko predme porinil orjaško ogledalo in ponavljal »nije skup, za tebe ekstra kvalitet«. In čeprav sva ceno zbila na polovico in mi je bila jakna zares kot ulita, ob poletnih temperaturah posla nisem sklenil. Smo pa po krasni pici in sladici v bližnji oštariji Tarvisio zavili še do bližnje veleblagovnice in poleg standardnih zadev nabavili tisti del špecerije, ki jo znajo ceniti sladokusci.

Denimo poleg sirov zares hudo mortadelo, kakršno znajo pod Triglavom dovolj na tenko narezati v tako redkih delikatesah, da jih na prste ene roke našteje najnerodnejši mizar. In potem pot domov. Teta (in njeno mnenje ni bilo osamljeno) je pohvalila sedeže in obče udobje. Kar pa zares šteje.