Zato sva najmlajšo največjo Citroënovo limuzino C5 X z nadebudnim kopilotom odpeljala natanko tja – na obisk k njeni praprapraprababici, beli DS iz leta 1971. Med njima je več kot 50 let razlike, ampak nekaterih podedovanih podobnosti se nikakor ne da zanikati. Že na prvi pogled. Ekstravagantne obline bele DS, francoske boginje, ki so pred davnimi desetletji mešale glave avtomobilskih navdušencev, so v resda precej milejših oblikah nakazane tudi pri C5 X. Enako velja za udobje; C5 X sicer nima hidropnevmatskega vzmetenja, ampak se trudi njegovo mehkobo posnemati s posebnimi blažilniki, ki poskrbijo za mirno plavanje tudi po manj gladkih cestah. To seveda ni isto, ampak vseeno dovolj dober približek.

Svoje seveda dodajo še sedeži, v katere se pri C5 X sicer ne pogreznemo kot v najudobnejši fotelj, ampak vseeno ponujajo pregovorno mehko udobje. Sledi še kup podrobnosti. Med drugim armaturna plošča najmlajše največje limuzine vsaj v nekaterih drobnih oblikovnih detajlih spominja na tisto iz DS. Še najbolj pa preseneti dejansko podoben zvok motorja. Zamolklo predenje v podobnih frekvencah, ki je pri C5 X resda še bolj pridušeno kot pri DS.

Za ganljivo srečanje sem se dogovoril z navdušenim citroënarjem iz Ljubljane, ki je bil pripravljen svojo negovano belo ljubljenko deliti z našimi bralci. Zapeljali smo se med koruzna polja pod gradom Jablje, napravili nekaj fotografij obeh žlahtnih avtomobilov in se podali na pot mimo Šinkovega Turna in Skaručne skozi Vodice in Utik nazaj mimo Mengša pod grad Jablje. Več kot polovico omenjene poti sem imel čast prevoziti podpisani, nadebudni kopilot pa je na zadnjih sedežih kraljeval kot še nikoli. Uganete, zakaj? Vozil se je tako, kot so se otroci pač vozili pred desetletji, ko na zadnjih sedežih še ni bilo varnostnih pasov ... Ob tem je neizmerno užival, a bržkone ne tako zelo kot podpisani voznik.

Izkušnja, ki so jo je danes že zelo težko privoščiti, če ne poznamo nikogar med lastniki kakšnih 30 še registriranih DS v naši podalpski deželici, je bila zares nekaj posebnega; bonbonček za največje sladokusce. Povsem razumem lastnika legendarne stare žabe, ki se je ob vprašanju, ali bi svojo ljubljenko zamenjal za povsem novega C5 X, le nasmehnil. In povsem razumem mojega kopilota, ki me je med vožnjo na zadnjem sedežu uglajene nove limuzine proti Ljubljani navdušeno vprašal, kdaj se bova spet peljala s staro deesko.  Kri ni voda.