Če vprašamo, kateri avtomobili vam najprej padejo ob besedi Italija, bomo slišali Ferrari, pa Alfa Romeo, pa Fiat 500 in še marsikaj, malokdo pa bo pomislil na Ape (čebela), nenavadni dostavnik, ki je pravzaprav pomagal zgraditi povojno Italijo.

Pa tale Ape, ki ga starejše generacije takoj prepoznajo, ni nič posebnega, le stara dobra Vespa, ki ima namesto zadnjega kolesa keson na dveh kolesih, spredaj pa kabino. Torej običajen, sicer po vojni revolucionarni tovorni italijanski skuter, ki je bil tehnično zelo preprosta reč, a hkrati kot naročen za ozke ulice starih italijanskih mest in slabe strme podeželske ceste, kamor ni  zmogel noben avto.

Piaggio Ape (čebela) se je najprej logično kot različica legendarnega skuterja Vespa (osa) imenoval VespaCar ali TriVespa. Po drugi svetovni vojni v porušeni Italiji avto večini ni bil dosegljiva dobrina. 1947 je letalski inženir Corradino d'Ascanio zasnoval lahko in preprosto trikolesno komercialno vozilce, ki je navdušilo vodilne može pri Piaggiu. Prva različica je bila brez kabine s preprosto odrezanim zadkom Vespe in ravnim kesonom s tremi kolesi. Prvi modeli so imeli 50-, 125- ali 150-kubični motor, pozneje pa je prostornina narasla na 175 kubičnih centimetrov. Z generacijo D je 1964 Ape dobil tudi kabino, ki je ščitila voznika pred vremenskimi neprilikami. Najprej je imel Ape običajno krmilo, kasneje so ga zamenjali z volanom. En sedež je lahko sprejel tudi dva suha manjša Italijana, vrata kabine na obeh straneh pa so olajšala izstopanje na ozkih prostorih.

Kake pretirane dinamike ta reč ni imela, bila je namenjena lahki dostavi, z dovolj navora je zmogel tudi težje klance, končna hitrost pa je bila še nižja od Vespe. Ape, v dolžino meri 2,49 metra, širok je 1,62 metra in visok 1,55 metra, so izdelovali v več različicah: z odprtim kesonom, zaprtim visokim prostorom, pa tudi s kabino za prevoz potnikov. V zadnjih letih je Piaggio videl priložnost in ustvaril Cross Country in Web za mlajšo populacijo, največ pa jih izdelajo v Indiji, kjer primarno služijo kot rikše.

Nazadnje so Ape poganjali trije motorji, osnovni 50-kubični v Ape 50, Ape TM pa je imel ali 218-kubični bencinski motor ali 422-kubični dizel. Osnovni Ape lahko nosi do 205 kilogramov, TM pa celo do 800 kilogramov. Potem je tu še cela serija posebnih izdaj, mogoče je najbolj nenavadni model Ape Proto, predelan za dirke, drift in hitrejšo vožnjo, tu pa so še Ape Pentaro, ki za sabo vleče tudi prikolico in Ape Poker, ki ima namesto treh – štiri kolesa.

Z novim letom po 76 letih Piaggio tako končuje proizvodnjo Ape , točneje modela Calessino 200, v Toskani. To resda ne pomeni popolnega slovesa, ker bo malo trikolesno ropotalo (Ape 400 z dizelskim motorjem) še naprej nastajalo v Indiji za azijska in afriška tržišča. Eden od razlogov za konec enega zadnjih artefaktov pristne »dolce vita« Italije so tudi varnostni in ekološki predpisi, ki jih Ape ne dosega več, v Indiji pa v nesrečah – ne boste verjeli – dnevno umre skoraj 500 ljudi, lani skupaj 168 tisoč mrtvih. In tudi prilagajanje na evropske ekološke zahteve bi bilo ekonomsko neupravičeno. Daleč največ Ape je bilo moč videvati v Italiji, kar nekaj tudi pri nas, v zadnjih letih pa so postali redkejši, a vendarle – še en izgubljeni simbol Italije bo izvabil tudi kako solzo italijanskih najstnikov, kjer je Ape postal prav kultno vozilce za predelave, vozijo pa ga lahko že s 14 leti.

V svojih 70 in nekaj letih obstoja je Ape zavzel cel svet, v 35 državah po svetu pa je del ulične kulture in narodne dediščine kot na primer Trixi Taxi v Zimbabveju ali TukTuk v Indonezij. Je pa Čebela zelo dober dokaz, da so lahko včasih tudi preproste reči izjemno uspešne in dolgožive.