Kar se zunanjosti tiče, so se Francozi pri Symbiozu zvesto držali svojega oblikovalskega jezika, ki ga je dobil tudi prenovljeni Captur, s katerim sta do A-stebrička kot siamska dvojčka. Razlike se med njima se začnejo pri sprednjih vratih, zaradi dodatnih osemnajstih centimetrov dolžine pa ima Symbioz dovolj samosvoje, da ju je s strani praktično nemogoče zamenjati. Pri tem svoje doda tudi zasnova zadka, na katerem v nasprotju s Capturjevimi zavitimi domujejo ozke zadnje luč, ki se proti sredini avtomobila nad Renaultovim logotipom povsem zožijo v črto, ki pa svetlobnega zapisa ne pelje skozi celotno širino avtomobila.

Dodatna dolžina vozila se pozna predvsem pri prtljažniku, saj se je njegov volumen iz Capturjevih 294 povečal na Symbiozovih 434 litrov, mere pa veljajo za vzdolžno pomične zadnje sedeže v skrajnem zadnjem položaju. Nekaj dodatnega prostora je na račun podaljšane strehe tudi za glave potnikov. V prvi sedežni vrsti sprememb in s tem novosti ni, že tako pa smo pri Capturju zapisali, da je prostora dovolj, pohvalili sedeže in ergonomijo nasploh. V drugi sedežni vrsti je kljub dodatnim centimetrom, v primeru, da so sedeži druge sedežne vrste postavljeni povsem v sprednji položaj, prostora za noge potnikov bore malo, zato je v praksi težko uporabiti maksimalen volumen prtljažnika in prevažati odrasle ob istem času.

Ker je iz krajšega bratskega modela prevzeta tudi celotna armaturna plošča, samo ponovimo, da gre pri infozabavnem sistemu za nadvse uspelo rešitev na osnovi Googlove programske opreme, za slednjo pa vemo, da je že davno eden od zlatih standardov na področju navigacije. Pod navpično postavljenim zaslonom na sredinski konzoli je še vedno nekaj fizičnih gumbov za regulacijo klimatizacije, na levi strani volana pa je tudi gumb za izbiro osebnega varnostnega profila. Še enkrat, Symbioz je do druge sedežne vrste verna kopija Capturja. Pohvalimo še ogromno sončno streho, ki s se pomočjo tekočih kristalov v trenutku iz prosojne spremeni v neprosojno, ukaz pa ji lahko damo tudi s pomočjo glasovnega ukaza infozabavnemu sistemu.

Testni Renault Symbioz je polni hibrid in to je zaenkrat tudi edina možnost. Gre za zdaj že dobro znan, a nič manj zapleten sistem, ki ga poznamo iz modelov Captur in Clio. 1,6-litrski štirivaljni bencinski motor z močjo 69 kW (94 KM) je povezan s štiristopenjskim menjalnikom, ki lahko prestavlja s pomočjo elektromotorja in hkrati deluje kot generator. Sklopke ni, zato lahko motor deluje le takrat, ko se kolesa že vrtijo. Za speljevanje vedno skrbi drugi elektromotor s 36 kilovati, ki ima lasten dvostopenjski menjalnik, energijo pa mu zagotavlja majhna 1,2 kWh baterija, nameščena v zadnjem delu avtomobila. Skupna sistemska moč torej znaša spodobnih 105 kW (145 KM).

Do zdaj smo se s tem pogonskim sklopom že dobro seznanili in čeprav večino časa deluje povsem nevpadljivo in je učinkovit, včasih pokaže tudi svojo muhasto plat.  Tako na primer pri konstantni, nizki hitrosti motor z notranjim zgorevanjem nenadoma začne dvigovati vrtljaje, da bi ustvaril dodatno moč. Občutek je, kot da vozite v prenizki prestavi. Ali pa se oba motorja pri nenadni potrebi po moči ne moreta dovolj hitro dogovoriti, kateri od njiju se bo odzval. Najbolje je, da ne hitite preveč. Takrat sistem deluje gladko in takrat je pogonski sklop tudi zelo varčen. Pri Renaultu navajajo vrednost 4,8 litra neosvinčenega bencina na 100 prevoženih kilometrov, kar se je sicer na testu izkazalo za (pre)optimistično, čeprav povprečno porabljenih 5,7 litra na stotico prepeljanih tudi ni slaba vrednost.

Podvozje bo marsikoga zadovoljilo med vsakodnevno vožnjo, saj je zasnovano tako, da je v osnovi naravnano na udobno stran. Na podeželskih cestah Symbioz elegantno gladi cestne neravnine, v mestnem prometu pa krajše neravninice na cesti običajno v veliki meri prenese v notranjost, kar je nekoliko v nasprotju s pregovorno mehkim francoskim tipom vzmetenja.

Krmiljenje je zelo lahkotno, kar olajša manevriranje na ozkih ulicah in v mestu, vendar ta nastavitev na drugi strani ne zagotavlja dovolj povratnih informacij pri dinamični vožnji skozi ovinke. Kdor bo to pričakoval od športnega načina, bo vsaj nekoliko razočaran. Le-ta sicer ustvari nekakšen sintetičen občutek neposrednosti pri krmiljenju, ki pa ga lahko le z nekaj simpatije opišemo kot športnega. Toda bodimo iskreni, Symbioz tako ali tako ni zasnovan kot športni avtomobil.

Kaj reči za konec? Renault Symbioz se je na testu izkazal kot dodelan kompaktni avtomobil, ki kljub relativno skromnim zunanjim dimenzijam navdušuje s precejšnjo prostornostjo v notranjosti. Oblika je sveža, notranjost pa funkcionalna. Cenovno je pozicioniran tako, da v kombinaciji z nekaj več opreme posega v območje, ki ga že drži tudi nekoliko večji Austral, to pa pomeni, da potencialno nižja cena pri njem najverjetneje ne bo osnovni parameter izbire.