Da se razumemo, ko je konec devetdesetih Škoda pripravila prvo generacijo Octavie, je bil ta rahlo raztegnjeni limuzinski Golf s svojo podobo in več kot ugodno ceno prava mana za kupce in trgovci so zadovoljni legali k počitku. Sploh karavanska Combi različica s tistim starim prvim »pumpe-duse« 1.9 TDI motorjem in enormnim prtljažnikom, ki je znala porabiti manj od štirih litrov, je bila in je čez noč postala legenda.

Skoraj tri desetletja pozneje je Octavia relativno še vedno lepo prodajan avto, a je segment, kamor sodi, popolnoma opustel, saj se je večina preselila na višje sedenje (in vožnjo), nenazadnje tudi znotraj češke znamke. Octavia je tako tehnično danes le še en od derivatov MQB platforme z enotno tehniko, mehaniko in tudi logiko. Limuzina v lepi rdeči barvi, ki smo jo imeli na testu, je očem prijeten voz, ki je po prenovi dobil novo masko in bolj ostre luči, novem logotipu na nosu in velikem napisu Škoda zadaj.

V notranjosti je na 13 palcev zrasel osrednji zaslon, prišlo je nekaj več osnovne opreme, vključno z dvopodročno klimo, pa digitalni merilniki v osnovi in še nekaj malenkosti. Tistih nekaj »simply clever« rešitev ne bomo niti naštevali, ker jih je za cel članek, izpostavimo le enostavno, a domiselno držalo za telefon na sredinski konzoli kot plus in nek čuden element na predalu v vratih, ki služi kot pokrov kante za smeti (?), pod katerim pa ni nič (oziroma je – predal v vratih – reči lahko tja vržete tudi brez tega pokrova). Prostornost je bila od nekdaj vrlina Octavie, pri limuzini prtljažnik meri velikih 600 litrov, seveda pa ne tako uporabnih kot tistih 640 pri karavanu. Materiali v notranjosti so zanimivi, tkanina deluje nekako »reciklirano« in trajnostno, malce nenavaden je volan, ki ima le dve prečki. Prav tako se sistem nikakor ni hotel povezati z mojim telefonom, zakaj, čemu in kako, pa prepustimo za kdaj drugič, ker odgovora nimam. Drugje namreč stari dobri Kitajec dela brez problemov.

Zdaj, kar se tiče samega pogona, smo imeli na delu 1,5-litrski štirivaljni TSI s podporo blage hibridizacije in sedemstopenjskim DSG menjalnikom. 110 kW (150 KM) je sicer močnejša različica tega mlinčka, z avtomatiko pa je namenjen daljšim potovanjem, na katerih se poraba zlahka spravi blizu šestih litrov. A Octavia z bencinskim motorjem ni tradicija, kar se pokaže že zelo zgodaj. Manjko navora je opazen ves čas, sploh v mestu pri speljevanjih, pa tudi sama pamet menjalnika ni med tistimi, ki so bili vsa leta odlični v šoli. Zdi se, da včasih, ko najbolj potrebujemo, ne motor z navorom, ne menjalnik z odločnostjo nista prav pri stvari, pa naj bo v mestu ali na avtocesti. Sprijaznimo se pač s tem, da tej konfiguraciji bolj sede malce več ležernosti in se predamo udobju. Je pa tudi res, da zadeva brez da smo sploh občutili, brez težav pelje tudi več deset kilometrov čez omejitev.

Zvočna izolacija je dobra, malo manj pa navduši podvozje, ki je bilo, vsaj po mojem spominu, včasih bolj harmonično, tu pa kar glasno in odrezavo pobira razne nepravilnosti v podlagi, čeprav sama lega ni vprašljiva (saj ne, da boste tak avto priganjali do skrajnih meja njegove fizike) in se pelje kot po tračnicah.

Recimo, da je Octavia z 1,5-litrskim motorjem poskus neke druge usmeritve, ki Octaviji tradicionalno ne pritiče najbolj. S tem nivojem opreme, ki ima praktično že vse – greste lahko le še bolj v prestižno ali športno smer – se cena začne pri 30.258 evrih, potem pa pridejo na vrsto še kovinsko rdeča barva, 18-palčna črna lahka platišča, 13-palčni infotainment, ogrevano vetrobransko steklo, nekaj dodatnih paketov osvetlitve, simply clever, udobja in  kroma, pa vse skupaj zaključimo na 38.480 evrih…

Ampak…ja, kot radi rečejo športniki in drugi med intervjuji – Octaviji bolj pritiče dizel, za enako močan in navora bolj izdatno poln 2.0 TDI z DSG boste morali najti dodatnih 1440 evrov, kar pa ob že tako ali tako kar zgledno povišani ceni, ne bi smel biti problem.