A ko se vendarle vključi v pogovor, se izkaže, da je postal uspešen in vpliven človek, ki je svet, ki ga je dojemal drugače, izkoristil v svoj prid. Začetna filozofija, ki pač pove, da Swift morda ni šel v mainstream A- in B-segmenta, je imel – in seveda še ima –atribute, s katerimi lahko prehiti večino – ceno, uporabnost, varčnost in nenazadnje – v nekaterih različicah čistokrvni štirikolesni pogon.

Od lani je na sporedu četrta generacija in ta je, čeprav gre za nov model, zelo podobna predhodniku. Malce nenavadna silhueta z ravno spuščajočo se streho je ostala, čiste in enostavne linije na vseh štirih koncih avtomobila pa Swifta delajo prikupnega v njegovi enostavnosti. Tudi po merah je kar tam, kjer je bil prej, v dolžino meri »le« 3,86 metra, centimeter več kot prej.

Japonec po prepričanju ima ta droben avto presenetljivo prostorno notranjost, primerljivo (in celo presežno) s celotnim B-segmentom. In kar zna biti za lep del starejših kupcev ne tako nepomembno – ohranja klasično voznikovo okolje in ne straši s popolno digitalizacijo. Tudi klimatska naprava ostaja lepo ločena od zaslona, parkirana je točno tam, kjer smo stikal in gumbov nekoč pred odhodom v zaslone bili vajeni.

Običajni merilniki, zaslonček potovalnega računalnika na sredi in 9-palčni osrednji zaslon infozabavnega sistema. Ta je še eden redkih, ki ni preveden v slovenščino, je všečen in pregleden, pa seveda ima nekaj naprednih idej kot je povezava s pametnim telefonom, s katerega tudi vidimo, kje avto je. Pr

Sedenje je malce višje, sedeži so udobni, prostora za kolena dovolj, skratka, Swift kljub majhnim dimenzijam prepriča in navduši, tudi z dinamiko oblikovanja notranjosti, čeprav zna biti plastika kar trda, sploh nižje, pohvalimo lahko tudi zelo natančen in na oprijem prijeten volan. Tudi na sredi med sedeži – prestavna ročica samodejnega menjalnika, klasična ročna zavora in odlagalna mesta. Pravzaprav po nekaj dneh Swift spomni, kaj je esenca avtomobila, preden se je ta spremenil v (marsikdaj preveč nadležni) štirikolesni »pametni telefon«.

Potem je tu še motor. Pod motornim pokrovom je 1,2-litrski trivaljnik z 61 kW, ki je za malčka čisto dovolj. Motor je nov, z valjem manj, a malce več navora. Čeprav ima na trenutke tisto zoprno trivaljno renčanje, lepo vleče že pri nizkih vrtljajih, ni pretirano glasen, v zaganjalniku ima blagohibridnega kompanjona, ki doda nekaj moči in jo tudi spravlja v mini baterijo za odtenek manjšo porabo, predvsem pa zna pritakniti še 60 nm navora. Za vožnjo skrbi brezstopenjski CVT menjalnik, ki sodi v zlato povprečje, ne pretirava z navijanjem iz ene skrajne lege v drugo, skratka, deluje bolje kot kak drug CVT.

Swift 1.2 ni dinamično orientiran malček, zna pa nagraditi voznike, ki imajo radi umirjeno in nenaporno vožnjo. Na koncu tudi poraba pokaže svoje – 5,5 litra je zelo očem (in denarnici) prijetna številka, z malce varčevalnega fanatizma pa se ga da voziti (brez avtocest) tudi pod petimi litri.

Motor poganja sprednji kolesni par s pomočjo blagohibridnega sistema v zaganjalniku. Ker je Swift nizek in čokat avtomobilček, je dobra tudi lega, svoje seveda doda direkten volan in dovolj trdo vzmetenje pa so tudi ovinki predvidljivi in zabavni. Tudi zato, ker lahko sami (skoraj) avto dvignete in pospravite v žep – masa je komajda čez tono, pa z novo generacijo so še dodatno utrdili karoserijo, zato tudi deluje precej bolj masivno.

Še eden od adutov je oprema, kjer najdemo praktično vse, razen kakih hi-tech pretiravanj. Tudi z opozorilnikom za prečni promet zadaj, pa radarski tempomat in vse, kar prepreči neumne poteze voznika v križiščih, celo »izsiljevanje« prednosti pri zavijanju v levo. In to za ceno, ki se vrti okoli 20 tisočakov. Različica s samodejnim CVT menjalnikom je od različice s petstopenjskim ročnim menjalnikom dražja za 1400 evrov. Osnovna cena najvišje opreme Elegance z avtomatiko je tako zapisana pri 20.110 evrih in še 750 evrov za dvobarvno izvedbo.