Čeprav ob pogledu nanjo tega ne bi mogli trditi, bo letos Boginja ali če hočete, Žaba, praznovala že svoj 70. rojstni dan. In njen pomemben jubilej je pravšnja priložnost, da podrobneje spoznamo njeno zgodovino.

Očetje Citroena DS

Projekt VGD (Véhicule de Grande Diffusion), ki so ga na pobudo Pierra Boulangerja, takratnega direktorja Citroëna, zagnali že leta 1938, je od leta 1950 vodil njegov naslednik Pierre Bercot, vrhunec pa je dosegel šele 17 let pozneje, oktobra 1955, ko so predstavili model DS 19. Pri razvoju in izpopolnjevanju vozila so bili močno udeleženi predvsem trije ljudje.

Prvi, André Lefèbvre, po izobrazbi letalski inženir, je bil goreč zagovornik pogona na sprednji kolesni par, aerodinamike, lahkih konstrukcij in optimalne porazdelitve mase. Drugi, Paul Magès, inženir samouk, je bil inovator na področju hidravlike.

Razvil je slavno hidropnevmatsko vzmetenje ter hidravlične sisteme za krmiljenje, sklopko in zavorni sistem modela DS. Flaminio Bertoni, nadarjeni stilist, kipar in slikar, je skupaj z ekipo oblikovalcev poskrbel za revolucionarne in elegantne linije modela DS.

Tisti čarobni oktobrski četrtek v Grand Palais des Champs-Élysées

Obiskovalci pariškega avtomobilskega salona pod veličastnimi oboki Grand Palais so 6. oktobra 1955 nestrpno pričakovali svetovno premiero. Tisti oktobrski četrtek je razkritje modela DS 19 povzročilo splošno osuplost in neomajno občudovanje. Ime novega modela je bilo sicer izpeljano iz prostornine motorja tega novega modela, ki ima 1.911 kubičnih centimetrov prostornine in proizvede 55 kW (75 KM).

Avantgardne in elegantne linije samosvoje limuzine so postavile nove standarde na področju oblikovanja in avtomobilizma. Javnost in novinarji so bili  dobesedno očarani, tudi številni konkurenti so hvalili izjemnost modela DS 19. Legenda pravi, da je do konca dneva premiere podpisanih 12.000 prodajnih pogodb. Ta številka se je je do konca sejma deset dni pozneje povečala na približno 80.000.

Proizvodnja modela DS se je začela 7. oktobra 1955 v tovarni Quai de Javel v Parizu, le dan po svetovni premieri. Prva vozila, ki so zapeljala na ceste, so pritegnila pozornost množic. Pionirske tehnične in slogovne rešitve so vzbujale radovednost. Navsezadnje DS ni le avtomobilska skulptura, temveč tudi manifest inovativne tehnologije.

Hidropnevmatsko vzmetenje je na primer zagotavljalo neprimerljivo višjo raven udobja in varne vožnje. Nova varnostna funkcija je tudi izjemno zmogljiv hidravlično podprt zavorni sistem s kolutnimi zavorami na sprednji osi, kar je bila v tistem času še redkost. DS 19 je zaviral tako učinkovito, da so bili celo nekateri izkušeni vozniki ob prvem srečanju z novim modelom povsem zmedeni, pišejo pariški časniki iz tistega časa.

V petdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo na trgu predstavljenih več različic modela DS 19. Leta 1956 predstavljeni tehnično nekoliko preprostejši različici ID 19, ki jo je bilo mogoče prepoznati po običajnem zavornem pedalu namesto edinstvene "zavorne gobe" modela DS 19, so leta 1958 sledile tri različne kombijevske različice, in sicer Break z dodatnimi zložljivimi sedeži pod dnom prtljažnika, Commerciale brez sedežev zadaj in Familiale z vrsto zložljivih sedežev na sredini.

Leta 1959 so podaljšali zadnja blatnika, prednja blatnika pa so opremili z značilnimi prezračevalnimi režami, v francoščini znanimi kot cendrier (pepelnik).

DS 19 je imel že od samega začetka zelo mednarodno kariero. Od leta 1956 so ga izdelovali tudi v Veliki Britaniji in Belgiji, od leta 1959 pa tudi v takratni Južnoafriški republiki. Kot simbol francoske elegance in avantgarde so model DS 19 izvažali po vsej zahodni Evropi, v skoraj vse države Britanske skupnosti narodov, vključno s Kanado in Avstralijo, ter v ZDA. Zlasti v Ameriki si je DS 19 hitro pridobil veliko oboževalcev.

Tudi kot limuzina s šoferjem

Oktobra 1958 so na pariškem avtomobilskem salonu predstavili različico modela DS 19, ki je bila posebej zasnovana za uporabo kot limuzina s šoferjem. Poleg črne barve je imela tudi izvlečno stekleno steno med sprednjo in zadnjo vrsto sedežev. Sami sedeži so bili spredaj oblečeni v sivo usnje, zadaj pa v sivo tkanino.

Pet mesecev pozneje, marca 1959, je bil model predstavljen pod imenom DS 19 Prestige. Inovativna oprema za tisti čas je vključevala sistem domofona, avtoradio in zgodnji avtomobilski telefon. DS 19 Prestige je bil izjemno udoben in je postal avtomobil, ki so ga izbirale ugledne osebnosti iz sveta politike in gospodarstva. Z leti je bil DS 19 Prestige deležen enakih tehničnih izboljšav kot običajni DS. Model so iz prodaje umaknili januarja 1975.

In kot dirkalnik na Rallyju Monte Carlo

Januarja 1956, tri mesece po začetku prodaje, se je pol ducata vozil DS 19 udeležilo relija Monte Carlo. Francoska posadka DS 19 Pierre Courtes/André Court-Payen je slavila zmago v svojem razredu na najprestižnejšem tovrstnem dogodku na svetu. Ciljno črto so prečkali vsi avtomobili DS 19, ki so se pojavili na startni rampi, Courtes/Court-Payen pa sta vozila tudi najbolje uvrščeno vozilo francoske proizvodnje na sedmem mestu v skupnem seštevku.

Tri leta pozneje je francoska trojica Paul Coltelloni/Pierre Alexandre/Claude Desrosiers dosegla prvo skupno zmago za DS 19. Sledile so še druge vrhunske uvrstitve, leta 1966 pa je skupno zmago na Rallyju Monte Carlo z modelom DS 21 osvojila finska posadka Pauli Toivonen/Ensio Mikander, a ob kontroverzni odločitvi o diskvalifikaciji trojice Minijev in četrtouvrščenega Rogerja Clarka s Ford Cortino.

V šestdesetih letih je DS 19 potrdil svoj sloves kultiviranega, udobnega in elegantnega avtomobila. Z rednim nadaljnjim razvojem je nenehno povečeval svojo tehnološko premoč. Julija 1959 so z novo glavo valjev in spremenjenim sistemom vžiga povečali moč motorja s 55 kW (75 KM) na 57 kW (78 KM). Od leta 1961 je imel štirivaljni motor moč 61 kW (83 KM) in je omogočal največjo hitrost 150 km/h.

Septembra 1961 je celotna serija modelov dobila novo armaturno ploščo, ki je bila popolnoma črna, monotonijo je razbijala le svetlo siva črta. Avtoradio, ki je bil serijsko nameščen v modelu DS Prestige, je zdaj na voljo kot dodatna oprema tudi pri ostalih modelih.

Septembra 1962 je model DS doživel prenovo. Odstranili so velike zračne odprtine na sprednjih blatnikih. Med novostmi sta dva gumijasta blažilnika na sprednjem odbijaču in preoblikovan sprednji del. S to posodobitvijo so se še dodatno izboljšale aerodinamične lastnosti avtomobila, zmanjšala se je poraba goriva, največja hitrost pa se je povečala na 160 km/h.

Oktobra 1965, eno leto po predstavitvi admiralske ladje DS Pallas, so modelu DS 19, ki so ga še naprej izdelovali, dodali model DS 21. Njegov motor je s prostornino 2.175 kubičnih centimetrov proizvedel 80 kW (109 KM), kar je zadostovalo za največjo hitrost 175 km/h.

Leta 1967 je sledila še ena posodobitev, ki je prinesla nov varnostni element: legendarne žaromete, ki so se obračali z gibi volana in svetili v ovinek. Bili so del standardne opreme pri modelih Prestige in Pallas ter pri kabrioletu.

Po predstavitvi popolnoma črne armaturne plošče septembra 1968 in zamenjavi modela DS 19 z modelom DS 20 so leta 1969 še enkrat in tokrat popolnoma prenovili instrumentno ploščo. Dva velika okrogla merilnika sta zdaj zagotavljala informacije o hitrosti in vrtljajih motorja, tretji okrogli merilnik pa je prikazoval opozorilne luči in indikatorje. Zgornja plošča je zdaj obsegala celotno širino armaturne plošče.

Za leto 1969 pa je bila pomembna predvsem velika posodobitev na področju pogonskih sklopov. 2,1-litrski motor modela DS 21 z elektronsko nadzorovanim sistemom vbrizga goriva je zdaj proizvedel 102 kW (139 KM). To je limuzini omogočilo, da je dosegla največjo hitrost več kot 185 km/h. Zaradi te izboljšave je DS kljub številnim letom na trgutrgu ohranil svoj položaj in ostal izjemen avtomobil v vseh pogledih.

Kabriolet izpod rok Henrija Chaprona

Karoserist Henri Chapron, ki je pred tem zaslovel s samostojno proizvodnjo kabrioletov na osnovi modela DS in proizvodnjo modela DS Prestige, je dobil naročilo za razvoj serijskega kabrioleta. Po izdelavi treh prototipov so oktobra 1960 na pariškem avtomobilskem salonu začeli tržno predstavitev.

Visokokakovostno izdelavo in jasne linije modela DS Cabriolet je dopolnila notranjost, v celoti oblečena v usnje. Od avgusta 1964 so serijsko vgrajevali dodatne žaromete in posebne obrobe koles, značilne za DS Pallas. Takrat je bil Cabriolet skoraj dvakrat dražji od limuzine.

Model DS Pallas, ki so ga predstavili na pariškem avtomobilskem salonu leta 1964, je imel posebno razkošno opremo, ki je v francoskem serijskem vozilu še ni bilo. Od ostalih različic modela se je razlikoval po  oblogah iz nerjavečega jekla, posebnih zadnjih lučeh s kromiranimi elementi, posebnih pokrovih koles in dodatnih žarometih.

Poleg tega so sedeži postali širši, naslonjala sprednjih sedežev so pridobila na višini, na zahtevo pa je na voljo tudi luksuzna notranjost v usnju. Poleg barv karoserije celotne serije je bil DS Pallas na voljo tudi v ekskluzivni kovinski barvi.

DS Présidentielle: Žaba po meri predsednika

Francoski predsednik Charles de Gaulle je za zamenjavo državniške limuzine, ki jo je uporabljal od leta 1955, naročil nov model, zasnovan na modelu DS. V specifikacijah je bilo med drugim bilo zapisano, da mora biti DS Présidentielle daljši od Lincolna, ki so ga uporabljali ameriški predsedniki. Ekipa oblikovalcev pri Citroenu in karoserist Henri Chapron so se nemudoma lotili dela.

Nova limuzina za državniški protokol, ki je 14. novembra 1968 prispela v Elizejsko palačo v Parizu, je bila dolga impresivnih 6,53 metra. Imela je izjemno razkošno notranjost. Voditelja države je od šoferja ločilo okno, morebitni potrebni tolmači pa so sedeli na zložljivem fotelju. Predsednik in njegovi gostje so se lahko zleknili na udobne sedeže, odete v rjavo usnje, uporabljali so lahko tudi električna okna, klimatsko napravo, neposredno in posredno razsvetljavo, interkom in se poslužili vsebine mini bara.

Milijonti DS

V tovarni Quai de Javel v Parizu je 7. oktobra 1969 s proizvodne linije zapeljal milijonti DS. DS 21 Pallas v barvi Sable Metallisé je iz tovarne odpeljal naravnost na pariški avtomobilski salon, ki se je odprl pet dni prej, kjer je dobil častno mesto. Vozilo so podarili v sklopu nagradne igre, dobitno srečko zanj pa je kupil 22-letni Gilles Delègue, takrat študent strojništva na École Centrale.

Od septembra 1970 je bil DS serijsko na voljo z novim ročnim menjalnikom s petimi namesto s štirimi prestavami. Leto pozneje je bil na voljo tudi tristopenjski samodejni menjalnik Borg-Warner. Preden se je DS julija 1975 po 20 letih dokončno upokojil, je doživel še zadnjo posodobitev. Septembra 1972 je model DS 21 zamenjal model DS 23. Ta model je poganjal motor s prostornino 2.347 kubičnih centimetrov in elektronskim vbrizgavanjem goriva, ki je proizvedel 104 kW (141 KM) in omogočal najvišjo hitrost 190 km/h.

Zadnji DS je proizvodno linijo v pariški tovarni zapustil 24. aprila 1975 okoli 15. ure - po natanko 1.456.115 izdelanih primerkih po vsem svetu je DS odšel v zgodovino. Zadnji primerek je bil DS 23 Pallas v barvi Bleu Delta. Kot razkriva nalepka na vetrobranskem steklu, je to 1.330.755. DS, ki so ga izdelali v glavni tovarni. Predali so ga zvestemu ljubitelju modelov DS iz francoske regije Gironde, ki je imel takrat v lasti že osem drugih DS-ov.

DS kot filmska zvezda

Citroen DS se je na velikem platnu uveljavil prav tako hitro kot na cesti. Dobil je številne pomembne vloge v filmih, od filma noir do komedij, ki se jih cineasti spominjajo še danes. DS je nastopil ob Brigitte Bardot v filmu Parižanka (La Parisienne, 1957), Alainu Delonu v filmu Samuraj (Le samouraï, 1967), Jeanu-Paulu Belmondu in Andréju Bourvilu v filmu Možgani (Le Cerveau, 1969) ter legendi komedije Louisu de Funèsu v filmu Pustolovščine rabina Jakoba (1973) in  številnih delih Policaja iz Saint Tropeza.

V svojih filmskih vlogah je DS vedno predstavljal eleganco, hitrost in moč. V nekaterih primerih je njegova futuristična tehnologija opevana in pretiravana do fantazije.  V filmu Fantomas (1965) se DS v polni hitrosti spremeni v reaktivno letalo, s katerim zlobnež Jean Marais pobegne svojim zasledovalcem. V hollywoodski uspešnici Nazaj v prihodnost 2 (1989) Roberta Zemeckisa, ki jo je koproduciral Steven Spielberg, se DS spremeni v rdeče-rumen leteči taksi.

Kot pravi avantgardni avtomobil je bil DS v svojem času cenjen kot umetniška skulptura. Filozof in pisatelj Roland Barthes je leta 1957 v svoji knjigi Miti vsakdanjega življenja DS teatralno opisal kot skoraj natančen moderni ekvivalent velikih gotskih katedral.

Leta 1957 je bil DS, ki so ga zasnovali v oblikovalskih ateljejih na Quai de Javel, edini avtomobil, ki je bil razstavljen na milanskem trienalu. V palači Palazzo Dell'Arte al Parco so za to priložnost predstavili primerek brez koles, ki je dobesedno lebdel na dva metra visokem podstavku. Priznana mednarodna razstava dekorativne in industrijske umetnosti ter sodobne arhitekture je karoseriji DS podelila nagrado za industrijsko oblikovanje.

Na pariškem avtomobilskem salonu oktobra 1962 je bil kot skulptura razstavljen tudi model DS, ki je bil pravkar deležen aerodinamičnih izboljšav sprednjega dela. Tudi tukaj je prikazan brez koles in s popolnoma obloženim podvozjem. DS kot raketa stoji navpično v okroglem jašku in se s pomočjo elektromotorja počasi vrti okoli svoje osi. Predstavitev je navdušila obiskovalce, med katerimi je bil tudi predsednik Charles de Gaulle.

Ko smo že pri slednjem, ne moremo mimo dejstva, da mu je prav »Žaba« rešila življenje. Ko se je avgusta 1962 vozil proti letališču Villacoublay, od koder naj bi poletel proti svoji podeželski rezidenci v Colombey-les-Deux-Églises, so nenadoma odjeknili streli, ki so preluknjali dve pnevmatiki na državniškem DS, a je po zaslugi hidropnevmatskega vzmetenja šofer lahko ohranil nadzor nad vozilom in de Gaulla varno odpeljal s kraja dogodka. Francoski predsednik je bil že prej velik ljubitelj Citroen DS, po neljubem dogodku, ki se je zanj srečno končal, pa še toliko bolj.

DS kot oglaševalska ikona

S predstavitvijo modela DS je v oglaševalskem oddelku tovarne Quai de Javel zavel svež veter. Prva brošura, ki so jo natisnili septembra 1955, en mesec pred svetovno premiero na pariškem avtomobilskem salonu, je bila pravi ognjemet barv. Za oblikovanje je bil odgovoren umetnik René Dumoulin.

Legendaren je plakat „L'air et l'eau“ (zrak in voda), ki so ga pripravili za avtomobilski salon v Parizu oktobra 1959. Na njem je prikazana karoserija vozila DS na štirih rdečih kroglah, ki plavajo na vodni gladini. Fotografija nadrealističnega fotografa Pierra Jahana, ki naj bi ponazorila načelo hidropnevmatskega vzmetenja, je obšla svet. Še danes velja za kultno fotografijo avtomobilskega oglaševanja. Od začetka šestdesetih let prejšnjega stoletja je za oglaševanje modela DS skrbel grafični oblikovalec in založnik Robert Delpire.

Citroen DS v Sloveniji

Tudi na sončni strani Alp je DS kmalu dobil številne oboževalce, nenazadnje tudi zaradi tesnega sodelovanja podjetja Citroen s koprskim Tomosom. Če so Francozi ljubkovalni vzdevek za DS vzeli kar iz same oznake (DS se v francoščini prebere enako kot beseda déesse, torej boginja po slovensko), je pri nas avto domače ime Žaba dobil malo po sami obliki, še posebej pa po žarometih modela prve generacije, ki resda nekoliko spominjajo na žabje oči. Kljub temu, da je bil DS za veliko večino Slovencev in Jugoslovanov nedosegljiv, je bil DS tudi zaradi povezave s Cimosom med najbolj priljubljenimi tujimi vozili v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, pogosto pa so ga uporabljali tudi kot reševalno vozilo.