V časih pred drugo svetovno vojno se je glavnina prometa odvijala po vodi. Za stare Pirančane je bil San Marco, imenovali so ga »el vaporeto«, okno v svet. Povezoval je Piran z ostalimi istrskimi obmorskimi mesti in Trstom.

Bil je 9. september 1944. Mali Enzo Petronio se je z ostalimi otroki igral na Tartinijevem trgu. Oče Giovanni (Nini) je bil v svoji delavnici, kjer je popravljal kolesa in šivalne stroje. Tišino je presekal zvok letal, zaslišal se je hrup mitraljezov in zvoki oddaljenih eksplozij, ki jih je veter občasno še poudarjal.

Nini je vzel daljnogled, malega Enza prijel za roko in stekel na veliki pomol. Povzpela sta se na zidek in pogledala v smeri Savudrije. V daljavi sta videla letala, ki so preletavala ladjo. Z vsakim preletom so od daleč obstreljevali ladjo z mitraljezi, ko so bili nad njo, pa še odvrgli nekaj bomb.

Ljudje na pomolu so se zgrozili: »Toda, ... to je San Marco! Naš parnik! Prekleti Angleži, kaj vendar počnejo? A ne vidijo, da je to civilna ladja, ni vojaška! Prekleto, prekleto!«

Ninija so pretresala čustva, vendar ni hotel prestrašiti malega Enza. Dal mu je daljnogled, da je tudi on lahko malo opazoval. Da otrok ne bi preveč videl, ga je prekinil in mu z mirnim glasom rekel: »Glej, poskušajo zadeti parnik! Upajmo, da jim ne bo uspelo. Pridi, greva domov!«

Doma je mati Octavia sedela v kuhinji in mirno strmela v ognjišče. Bila je zamišljena, zvoki napada so ji misli napeljali na pokojnega sina Augusta. 16. decembra 1943 je padel pod rafalom na postaji v Padovi. Enzo je zagledal mamo, stekel k njej in jo objel.

Nini je zgrabil težko suknjo in stekel nazaj v pristanišče do vojaških čolnov. Poveljnik piranskega UNPA (združenja proti letalskim napadom), ki je ravnokar pritekel, je možem naročil: »Vzemite velik motorni čoln. Peljite z največjo hitrostjo, v nekaj minutah boste tam. Poskrbite za ranjence, vkrcajte jih na čoln. Ladja se lahko vsak trenutek potopi. Ja, Petronio, pojdite tudi vi.«

Črni dim se je dvigal z nesrečne ladje, od daleč plamenov niso videl. Čoln je hitel proti rtu Savudrija. Na določeni točki parnika niso več videli. Može je spreletelo: »Potopil se je!«

V resnici se je ladja nekako zlila s skalami obale. Črni dim je izdajal, da je še vedno tam. Letala so nesrečno ladjo še vedno obletavala in nanjo stresala smrtonosni tovor. Možje  na čolnu so tiho zrli predse. Poznali so ljudi, ki so potovali s tem parnikom. Razmišljali so, kako bodo pomagali prijateljem in jih izvlekli iz vode.

Nini je vedel, da je na ladji njegova poročna priča Veronese. Srčno je upal, da bo prijatelja našel živega in zdravega. Njihovemu čolnu so sledili drugi, a so bili še daleč zadaj. Ko so bili na pol poti, so videli, da so se letala združila v formacijo in odletela, kmalu so izginila.

San Marco je nasedel ob obali, rahlo je bil nagnjen na levo stran. Plameni so se dvigali s krme. Desno stran ladje so razcefrale krogle. Nadgradnja, dimnik in jambori so bili hudo poškodovani. Član posadke je z gestami kazal posadki čolna, naj pristane ob boku ladje, ki je bil bolj oddaljen od skal. Povedal je: »Na krovu imamo veliko mrtvih in ranjenih! Vse, ki so lahko hodili, sem poslal na kopno! Naredite, kar je možno.«

Položaj je bil kot na bojišču. Povsod so ležali mrtvi in ​​ranjeni, na krovu ladje, v notranjih prostorih, na čolnih, na lestvi, na skalah in v vodi. Najhuje, pa je bilo na kopnem. Letala so streljala tudi po ljudeh, ki so se z ladje rešili na kopno. Trupla so ležala razkosana po bližnji obali. Tudi med njimi je bilo veliko mrtvih. Preživeli so le tisti, ki so se uspeli skriti za najvišjimi skalami ali v bližnji grapi.

Med preživelimi je Nini našel Veroneseja, ladijskega strojnika, ki jo je odnesel brez praske. Sosed, oče Enzovega sošolca, ki je bil poveljnik palube, je v napadu izgubil življenje. Preživele in ranjene so s hitrimi čolni prepeljali v Piran, mnogi so zaradi poškodb umrli v naslednjih dneh. Mrtve so v Piran prepeljali z ribiškimi bragoci (tradicionalna lesena ribiška dvojambornica). Obupani Pirančani so med njimi našli svoje sorodnike in prijatelje.

Letalski napad na ladjo je terjal 155 žrtev, vključno s kapitanom Millom Rassevijem in štirimi člani posadke. 105 ljudi je napad preživelo.

Za tako veliko število žrtev je kriva eksplozija parnega kotla, ki ga je zadela ena od odvrženih bomb pri drugem preletu vojaških letal. Poškodovana 34 let stara ladja je na čereh dočakala konec vojne. Leta 1946 so razbitine dvignili in jih odpeljali na razrez v piransko ladjedelnico.

S tem pa zgodba še ni zaključena. Kmalu za tem se je začelo se je razglabljanje o možnem vzroku napada na civilno ladjo.

Sprva so predvidevali, da je krivda v večjem številu nemških vojakov v uniformah. Kasneje so izvedeli, da so bili ti nemški vojaki namenjeni v Udine na izobraževanje za rokovanje z novim protiletalskim radarjem, ki je bil nameščen v notranjosti Istre. Britanski piloti so morda zaradi množice uniformiranih potnikov mislili, da gre za ladjo za prevoz vojakov, mogoče pa so o temu dobili namig.

Kasneje se je izvedelo, da je napad je izpeljala 112. eskadrilja RAF imenovana Shark squadron, ki so jo tvorila letala Mustang III.

12 letal je imelo nalogo napasti letališča okoli Benetk. Najprej so krenili po morju do Kopra, da so si ogledali ostanke gorečega Rexa, ki je bil napaden en dan prej. Po preletu čez brda so prišli v piranski zaliv in se namenili proti Gradežu. Čisto slučajno so naleteli na nesrečni parnik San Marco in na remorker N90 z dvema maonama. Poleg San Marca so napadli Maono Rosa, ki se je kasneje potopila. Vsi trije mornarji so se rešili. Parnik San Marco je bil zgolj naključno uničen, nahajal je na napačnem mestu ob nepravem času.

RAF imel takrat izrecno nalogo uničenja vsega kar se premika po morju. Naenkrat niti trabakule niso bile več varne. Potapljali so vse od Kvarnerja do Trsta. Na pomolu v Portorožu so potopili tovorno jadrnico Antonio Cecchi, pri Fornačah remorker Arsa, pred Umagom trabakulo Rizziero, pred Koprom pa civilni parnik Italia v lasti podjetja Navigazione Capodistriana.

Zahvaljujem se Danijelu Germeku, ki mi je pomagal z nekaterimi najnovejšimi informacijami.