Letalo je izdeloval Lockheed v svojem obratu v kalifornijskem Burbanku, skupno je bilo izdelanih 856 letal v različnih modelih, vse pa je odlikovala značilna trojna repna zasnova in graciozen trup v obliki delfina. Večina jih je bila opremljena s štirimi 18-valjnimi radialnimi motorji Wright R-3350 Duplex-Cyclone. Constellation je bil pionir v civilnem letalstvu in vojaškem transportu, saj je služil med drugim v berlinskem zračnem mostu, bil pa je tudi predsedniško letalo ameriškega predsednika Dwighta D. Eisenhowerja, kjer je kot prvo nosilo oznako Air Force One.

Iskre genialnosti v predvojnih letih

Razvoj Constellationa se je začel leta 1937 z modelom L-044 Excalibur, štirimotornim letalom s tlačno kabino. Leta 1939 je letalska družba Trans World Airlines (TWA), pod vplivom večinskega delničarja Howarda Hughesa, zahtevala 40-sedežni transkontinentalno letalo z dosegom 5630 km, kar je preseglo zmogljivosti Excaliburja. Lockheedovi inženirji, vključno s Kellyjem Johnsonom in Hallom Hibbardom, so zasnovali L-049 Constellation. Krila so črpala navdih iz lovca P-38 Lightning, le v večjem obsegu, nizek trojni rep pa je omogočal parkiranje v obstoječe hangarje. Letalo je prineslo novosti, kot so hidravlično podprte krmilne površine in sistem za razledenitev kril.

Krst v ognju vojne

Z vstopom ZDA v drugo svetovno vojno decembra 1941 so letala, namenjena TWA, preusmerili za vojaško uporabo pod oznako C-69 Constellation. Ameriške letalske sile (USAAF) so naročile 202 letali za transportne naloge. Prvi prototip (civilna registracija NX25600) je poletel 9. januarja 1943 na kratkem testnem letu iz Burbanka v Muroc Field, pilotiral pa ga je Edmund T. "Eddie" Allen ob pomoči inženirja in testnega pilota Lockheeda, Mila Burchama. C-69 je bil hitro letalo z velikim dosegom, idealno za prevoz vojakov na oddaljena bojišča. Ob koncu vojne leta 1945 je USAAF preklical preostanek naročil, dokončanih pa je bilo le 22 letal C-69.

Vzpon med zvezde civilnega neba

Po vojni je Constellation dobil svojo prvotno vlogo in poletel kot hitro civilno letalo. TWA je prvo letalo prejel 1. oktobra 1945, z njim pa so se začele cenovno dostopne in udobne letalske poti po Ameriki in v sosednje države. L-049 je bil prvotni civilni model, sledila sta L-649 in L-749 z večjo močjo in dosegom, ki je omogočal tudi neprekinjene čezatlantske polete. Med letoma 1951 in 1958 je Lockheed razvil L-1049 Super Constellation, daljšo različico z izboljšanimi motorji, kot so Wright R-3350 z turbo-polnilniki, ki so omogočali prevoz do 109 potnikov. L-1649 Starliner, zadnji v liniji, je leta 1957 postavil rekord z 18-urnim letom iz Los Angelesa v London.

Preobrazbe v času in prostoru

Constellation je imel več različic. C-69 je bil vojaški transportni model z 22 izdelanimi primerki, sledil je L-049, prvi civilni model, delno preurejen iz C-69. Tu je še L-749, model z večjim dosegom za čezatlantske polete, pa L-1049 Super Constellation, podaljšana različica z radarjem in večjo zmogljivostjo. In za konec, EC-121 Warning Star je bila vojaška različica za zgodnje opozarjanje in nadzor.

Letalo je poganjala moč štirih motorjev Wright R-3350, ki so kljub kompleksnosti nudili hitrost do 600 km/h in višino leta 7300 m, kar je preseglo celo nekatere lovce druge svetovne vojne.

Zapuščina, ki še živi

Constellation je postavil temelje sodobnemu letalstvu s potniško kabino pod tlakom, ki je omogočala letenje na velikih višinah nad vremenskimi motnjami. Uporabljale so ga družbe, kot so TWA, Pan Am, Air France, KLM in Qantas,. Igral je ključno vlogo v zgodovinskih dogodkih, kot je na primer berlinski zračni most. Kljub težavam z motorji, ki so mu prislužili vzdevek najboljše trimotorno letalo na svetu, je Connie ostal simbol elegance in moči. Zadnji redni polet v ZDA je opravil 11. maja 1967, danes pa ga najdemo le še v muzejih.

Od 856 izdelanih Constellationov jih leti še zelo malo. Po aktualnih podatkih je samo en Lockheed Constellation uradno potrjen kot »zračno sposoben« (airworthy): C-121C z registracijo VH-EAG, ki ga upravlja Historical Aircraft Restoration Society (HARS) v Avstraliji. Ta primerek je po obsežni restavraciji leta 1996 preletel Pacifik iz ZDA v Sydney. Drugi znani leteči primerek, Breitlingov Super Constellation (HB-RSC), je bil upokojen leta 2019. Obstajajo še posamezni primerki, kot je VC-121A "Bataan" v ZDA, ki so občasno leteli, nazadnje po restavraciji 2023, a njihov trenutni status ni povsem jasen. Tako je HARS-ov VH-EAG edini zanesljivo še leteči Constellation, letalo, ki je končalo dobo klasičnih motorjev za potniške polete in odšlo v zgodovino kot eno najlepših.