Novi Suzukijev Swift ima dodobra prenovljeno zunanjost. Sprednji del zagotavlja zmerno prepoznavnost, saj v njem vidimo nekaj predhodnika. Oblika sama spominja na Minija izpred nekaj let, kar nakazuje namembnost. Morda tudi željo Suzukija po nekoliko drugačnem pozicioniranju Swifta med konkurenco? Zadek je prijetno zaobljen, steklenih površin je videti dovolj, da bo pogled iz avtomobila boljši. Naš testni Suzuki Swift je v opremi Elegance, ki je obenem najvišja oprema, obut v 16-palčne pnevmatike na platiščih iz lahke kovine.

Notranjost prinaša več različnih vtisov. Oblike se malo prepirajo med sabo. Tu so polkrožni elementi, povsem pravokotno ohišje zaslona (tu bi težko ponudili kaj drugega), vložki iz različne plastike, ki se nadaljujejo v vrata in imajo tudi drugačno teksturo. Potem je tu še blago in nekaj stare, dobre, trde plastike. Vseeno so vsa stikala na svojem mestu. Suzuki je uspel zadržati logiko, da ne trpajo vseh funkcij v neskončne menije na centralnem zaslonu. Nova grafika na zaslonu občutljivem na dotik ponuja logično razporeditev menijev in zvrhano mero informacij. Različne statistične predstavitve bodo navdušile tudi informacijske »frike«. Interakcijo z voznikom in potniki moti rahlo počasen odziv zaslona. Pod njim so ventilacijske odprtine, pod njimi pa vsem zelo dobro znan zaslon s podatki o toku zraka, hitrosti ventilatorja in nasploh vse o klimi znotraj vozila. Pomirjujoče.

Sedeža spredaj sta udobna, v naši opremi tudi ogrevana, dovolj velika, mogoče za dolgine z malo kratkimi sedalnimi deli. Zanimivo je, da so se odločili vgraditi naravnost baročna naslonjala za glavo. Pogled nazaj izboljša kakovostnejša vzvratna kamera. Zadnja klop je prav tako dovolj udobna. Celo v predelu glave in kolen, če spredaj ne sedijo previsoki potniki. Velikost (majhnost) avtomobila začutite predvsem pri širini kabine. Prtljažnik je povprečen, konkurenca ima tam več prostora. Pri različici s štirikolesnim pogonom jim tega pač ne zamerimo. Sama karoserija je pač enaka.

Pod motornim pokrovom je zdaj novi trivaljni 1,2-litrski agregat, ki ima sklop zaganjalnik-generator. Pomaga pri večjih naporih in dodaja navor. Prehodi med načini delovanja so čutni, a niso neprijetni. Najvišja moč, ki jo razvija znaša 60,9 kW. Pri Swiftu je to zaenkrat tudi edina motorna različica. Trivaljnik svojega klasičnega karakterja ne skriva. Zakaj? Japonci so s trivaljniki svojo zgodbo začeli že v osemdesetih. Takrat je bil zvok kakšnega malega Subaruja izjemno podoben Swiftovemu. Tudi njegova odzivnost je podobna. V nižjih vrtljajih deluje medlo, ko pa ga zavrtim v visoke, se prebudi. Zmogljivosti štirikolesne različice so razumljivo najskromnejše, a daleč od podhranjenosti. Tudi na avtocesti, če se ne sramujete pohoditi plina, boste povsem skladni s tokom prometa. Petstopenjski menjalnik je lahkoten, povprečno natančen in nasploh pričakovano zanesljiv spremljevalec. Zakaj ne šest? Morda zaradi cene, trpežnosti, kdo ve. Dejansko šeste nismo pogrešali. Sklopka je mehka, tudi na slabši podlagi, ko smo preizkusili štirikolesni pogon, je ostala enako nepretresena nad zlorabo. Potrebuje malo več posluha pri točki prijemanja. Ekonomičnost agregata je zgledna, testni Swift je brez težav dosegel porabo malo nad pet litrov na prevoženih sto kilometrov.

Swift ima vsa potrebna elektronska pomagala od samodejnega zaviranja v sili, aktivnega tempomata, do nadzora nad pozornostjo voznika, prečnega prometa, nadzorom za zapuščanje prometnega pasu, prepoznavo znakov in še bi lahko naštevali. Vključili so praktično vse, kar je potrebno in tisto, kar je zakonsko določeno. Vse deluje in ni neprijetno za voznika. To, da morajo avtomobili zvočno opozarjati vsakih nekaj sekund, je že znano. Vozniki pač.

Zanimiva je lega na cesti, ki se zdi nekoliko boljša, če je avtomobil zmerno naložen. Kot bi karoserijo naredili za še nekaj več. Ne vemo, morda res prihaja različica Swift Sport. Štirikolesni pogon zaradi zmerne moči ne pomaga kaj prida pri divjanju po ovinkih. Na brezpotjih nismo divjali. Če pogledate pod dno avtomobila je jasno, da je višina AllGrip štirikolesne različice malce višja od dvokolesne (115 mm proti 140 mm). Pri nagibu v ovinku ni zato nič slabši. Volanski mehanizem je sicer hiter, kar godi vodljivosti, povratnih informacij pa ni čutiti. 

V testni različici s štirikolesnim pogonom je Suzuki Swift nekaj posebnega. Kot tak ima zelo malo konkurence. Za zelo dobro opremljen avtomobil z ekonomičnim, vibracijsko mirnim in zvočno prisotnim trivaljnikom, je cena spodobna. Notranjost je dovolj konzervativna tudi za voznike, ki dolgo vozili novega avtomobila. To predstavlja prednost na trgu, in ne samo pri stalnih Suzukijevih strankah. Suzuki Swift je lahko avto izbora vsem, ki jim preveč novosti naenkrat ne predstavlja velikega užitka.