V zaporedju oznak lovskih letal je med F-18 in F-20 zevala luknja, ki je vztrajno burila domišljijo vseh, ki so vsaj malo spremljali vojaško letalstvo. In ker je Pentagon v tistem obdobju deloval s takšno stopnjo prikrivanja, da ni bilo mogoče preveriti skoraj nobenega govora ali namiga, se je rodila ena največjih aeronavtičnih urbanih legend: famozno letalo F-19. Letalo, ki ga nikoli ni bilo, a je kljub temu postalo svetovna ikona, prodajna uspešnica in navdih za videoigre, romane in nešteto špekulacij o ameriških skrivalnicah.

Zamisel o F-19 se ni pojavila na podlagi resničnih puščanj informacij, ampak predvsem zaradi tišine okrog skrivnostnega projekta, iz katerega se je kasneje rodil dejanski prvi radarsko nevidni Lockheedov F-117 Nighthawk. Ker je bilo njihovo delo tako strogo zaščiteno, je vojaško letalstvo raje preskočilo tradicionalno zaporedje oznak in se izognilo številki 19. Zunanjim opazovalcem je to zadostovalo kot dokaz, da nekaj nenavadnega nastaja v puščavskih hangarjih Nevade in Kalifornije. F-19 je postal simbol tiste temne cone, v kateri se resnica in ugibanje prepletata tako tesno, da ju ni več mogoče ločiti. A prava eksplozija mita se ni zgodila zaradi Ameriškega letalstva, temveč zaradi ene drugačne, povsem civilne poteze.

Leta 1986 je ameriško podjetje Testors, sicer najbolj znano po barvah za maketarje, na tržišče lansiralo maketo stealth lovca F-19. Avtor zasnove je bil John Andrews, ilustrator in oblikovalec maket, ki je zbral vse takrat dostopne drobne indice, patente, govorice in namige o tem, kako naj bi izgledala nova generacija nevidnih letal. Ker nihče ni vedel, kakšne oblike so dejansko nastajale v Lockheedovih laboratorijih, je imel popolno ustvarjalno svobodo. Rezultat pa je bil tako prepričljiv in tako elegantno zasnovan, da ga je svet sprejel skoraj kot uradno resnico. Na škatli je pisalo F-19 Stealth Fighter, na ilustraciji pa se je bleščalo črno, tekoče oblikovano letalo z zaobljenimi površinami, ki je v popolnosti odražalo predstavo laične javnosti o skrivnem ameriškem orožju prihodnosti. Maketa je postala najbolje prodajan model vseh časov, globalni fenomen, ki je v trgovinah stal ob boku resničnih F-15, F-16 in F-14 ter se prodal v sedemsto tisoč kosih.

Medtem ko se je Testorsov F-19 širil po svetu, je nastajala še ena veja mita – digitalna. V letu 1988 je MicroProse izdal simulacijo F-19 Stealth Fighter, ki je šla po isti poti kot Testorsov model. Tudi avtor igre, legendarni Sid Meier, je uporabil Testorsovo obliko kot osnovo za letalo v simulaciji. Igra je postala prodajni hit, eden najslavnejših vojaških letalskih simulatorjev svojega časa in referenčna točka za generacije igralcev, ki so F-19 sprejeli kot resničen projekt. Ker USAF še vedno ni priznal obstoja F-117, je javnost s tem dobila občutek, da morda v igri in maketi tiči več resnice, kot bi hoteli priznati. V obdobju Hladne vojne, ko so bili skrivnostni prototipi in eksperimentalna letala stalnica medijskih ugibanj, je F-19 dokončno postal mitološki objekt, nastal iz popolnega vakuuma informacij.

Kongresniki so se spraševali, kje puščajo informacije, brez da bi sploh vedeli, ali so resnične, na drugi strani sveta pa so sovjetski generali in znanstveniki sestavljali Testorsovo maketo in skušali ugotoviti, kakšne letalne lastnosti ima skrivnostno letalo. Celo knjiga, ki jo je konec osemdesetih izdala Mladinska knjiga, Sodobna letala in helikopterji, uredil pa Jelko Kacin (da, tisti!), vsebuje to izmišljeno letalo.

Paradoks se je pokazal v vsej veličini leta 1988, ko je Pentagon končno razkril pravi F-117 Nighthawk. Namesto gladkega, organsko oblikovanega stealth letala Testorsove domišljije je javnost zagledala ostro poligonalno geometrijo, ki je bila rezultat matematičnih izračunov sovjetskega znanstvenika Pjotra Ufimceva, na katerih je temeljila celotna stealth tehnologija. To je bila oblika, ki je dajala minimalen radarski odboj, vendar je bila daleč od elegantnih linij, ki so polnile škatle modelov in računalniške igre. Razlika je bila tako velika, da je samo še podžgala fascinacijo nad F-19. Zdaj je bilo jasno, da je F-19 popolnoma izmišljen, toda hkrati je postal simbol tistega obdobja, ko je javnost poskušala ugibati resnico iz nepopolnih drobcev. Testorsov izdelek je postal zgodovinski artefakt časa tajnih programov in dezinformacij, F-117 pa dokaz, kako zelo daleč od resničnosti je lahko javna percepcija o nečem, kar je zavito v popolno temačnost, sploh če žene sama sebe.

Mit o F-19 je preživel vse razkritja. Model še danes ostaja zbirateljska ikona in eden najbolj prepoznavnih izdelkov maketarske industrije, MicroProseova igra pa je dobila kultni status, čeprav je naslovno sliko v naslednji različici zamenjal pravi F-117. Oboje je postalo opomnik, kako močna je lahko kombinacija tišine in domišljije, ko gre za vojaško tehnologijo. Oznaka F-19 se tako nikoli ni pojavila v resnični floti ameriškega letalstva, toda vpliv tega neobstoječega letala je v popularni kulturi večji kot pri marsikateri resnični letalski platformi.

Ironija F-19 je preprosta: nikoli ni letel, nikoli ni bil razvit in nikoli ni stal na pisti. Kljub temu pa je več milijonov ljudi po svetu držalo njegovo podobo v rokah, gradilo njegovo maketo, ga pilotiralo v simulatorjih in verjelo, da morda nekje v puščavi res obstaja. F-19 je postal letalo brez trupa, brez motorjev, brez kokpita, vendar s trdnim mestom v zgodovini. Letalo, ki ga ni bilo, a je vendarle uspelo postati legenda.