Za razliko od standardnih štiritaktnih motorjev, pri katerih do vžiga pride vsaka dva vrtljaja, dvotaktni motorji sprožijo vžig vsakič, ko bat doseže zgornjo mrtvo točko. To v teoriji omogoča doseganje večje moči v manjšem paketu. Patent izrecno poudarja uporabo teh agregatov v hibridnih električnih vozilih, kar nakazuje, da GM te mehansko preproste in lahke motorje vidi kot potencialne podaljševalnike dosega (t.i. range extenderje) ali generatorje za elektrificirane pogonske sklope prihodnosti.

Srce patenta predstavlja nov sistem linearnih ventilov, zasnovan za reševanje težav z vzdržljivostjo, ki tradicionalno pestijo dvotaktne agregate. Pri starejših zasnovah batni obročki drsijo neposredno preko odprtih sesalnih in izpušnih kanalov, izrezanih v stene valja, kar posledično vodi do hitre obrabe. GM-ova inovacija vključuje ventile, ki se premikajo vzdolž notranjosti valja in so poravnani s stenami zgorevalne komore. To preprečuje drsenje obročkov čez odprtine, kar znatno podaljša življenjsko dobo motorja, hkrati pa omogoča variabilno krmiljenje ventilov za izboljšanje tesnjenja in učinkovitosti kompresije.

Ne glede na številne tehnične izboljšave pa sama zasnova vzbuja skepso glede potencialnih težav z onesnaževanjem – zlasti z nezgorelimi ogljikovodiki – zaradi katerih so dvotaktni motorji iz osebnih avtomobilov pravzaprav romali na smetišče zgodovine. Čeprav poravnani ventili omogočajo t.i. prečno izpiranje (cross-flow scavenging) in zagotavljajo boljše krmiljenje, opis patenta ne pojasnjuje natančno, kako bi motor ustrezal sodobnim standardom Euro 7 ali EPA. Če GM nima v rokavu še nerazkrite katalitične tehnologije, ki bi jo združil s to mehansko posodobitvijo, je vrnitev značilnega dvotaktnega zvoka na javne ceste v bližnji prihodnosti bržkone malo verjetna.