Če Vitara stavi na šarm in kompaktne mere, je S-Cross glas razuma. Tehnično gledano si delita osnovo, a se "brat" ponaša z 10 centimetrov daljšo medosno razdaljo, kar v avtomobilskem svetu pomeni razliko med "zasilno" in "udobno". Že na prvi pogled deluje manj kot klasičen terenec in bolj kot povišan karavan oziroma "crossover" v pravem pomenu besede. Prenove so mu prinesle agresivnejši nos in robustne poudarke, a ne skrivajo njegovega bistva: to je avto, namenjen resni uporabi, ne poziranju pred mestnimi kavarnami.

Notranjost je spet nekoliko drugačna od Vitarine, morda za odtenek sodobnejša in prijetnejša. Bolj namenjena tudi malce daljšim bivanjem pri potovanjih. S-Cross namreč zaradi zgoraj omenjenih posebnosti ponuja predvsem več prostora na zadnji klopi in v prtljažniku (430 litrov). V najboljših različicah Suzuki ponuja tudi kombinacije oblazinjenja z naravnim in umetnim usnjem. Vsekakor pa ne zaostajajo pri varnostnih elementih. Gre za že iz ostalih Suzukijevih avtomobilov znane nadzorne sisteme, tako za mrtve kote, aktivni tempomat, nadzor na utrujenostjo voznika, samodejne dolge luči, nadzor na zapuščanjem voznega pasu, 360-stopinjsko kamero in podobno. Paket je bogat že pri nižje ocenjenih različicah, od sredinske Premium naprej pa je popoln. Prikaz informacij si delijo klasični merilniki, majhen barvni zaslon med njimi in velik sredinski zaslon Pri zadnjem se po vsaki prenovi čuti, da si pri Suzukiju prizadevajo posodobiti tako programje kot strojno opremo. Uporabniški vmesnik je konzervativen, ampak docela uporaben. Voznikovo delovno okolje je torej mešanica preteklosti in sedanjosti. Toda, roko na srce, marsikdo bo raje imel to, kot pa iskanje funkcije klimatske naprave v podmenijih zaslona na dotik. Tu so stikala prava, fizična in logično razporejena.

Suzuki S-Cross si z Vitaro deli tako AllGrip štirikolesni pogon kot turbopolnjen štirivaljnik z neposrednim vbrizgom in 1,4 litra delovne prostornine. Agregat je za slabih 81 kW (110 KM) docela poskočen. Pomaga mu blagi hibridni sistem z 48-voltno napeljavo, ki se nečutno vključuje v njegovo delovanje. Ekonomija je pri zadržani vožnji dovolj zgledna s porabo okrog 6,5 do 7 litrov. Zlomka, boste rekli, saj so pri Suzukiju 1,4-litrski štirivaljnik resno oslabili. Iz več kot devetdeset kilovatov vsega 81. Vzrok so posodobitve na račun izpušnih norm, ki pestijo vse proizvajalce. V praksi morda manjka malo ostrine v visokih vrtljajih, navor je vseeno ugoden (235 Nm). Ravno velike spremembe pri porabi pa v naših testnih zapisih tudi nismo našli. Testni S-Cross je bil opremljen s klasičnim samodejnim menjalnikom s šestimi prestavami, ki svoje delo opravlja povsem dobro. Popolnoma drugo vprašanje je kateri segment kupcev ga zares potrebuje.

As v rokavu pa ostaja pogon AllGrip. Z vrtljivim gumbom lahko izbirate med programi (Auto, Sport, Snow, Lock). Je enostaven in zanesljiv spremljevalec, v načinu s polovičnim prenosom pa premaga precej ovir. Seveda manjka zaščite in oddaljenosti od tal, ampak S-Cross ni terenec. Od Vitare se razlikuje po bolj udobnem vzmetenju, vseeno pa ohranja lahkotnost v vožnji. Upravljanje vozila močno podpira servo mehanizem, ki pobere tudi občutke o dogajanju pod kolesi. Nagibanje karoserije je izrazito, ni pa pretirano, želji po udobju navkljub. Ob vključenem športnem načinu se štirivaljnik oglaša bo rezko. Pravi divjak pa ni. 

Suzuki S-Cross 1.4 je avtomobil iz nekih drugih, bolj iskrenih časov. Ne obljublja revolucije, a tisto, kar obljubi, izpolni z odliko. Je prostoren, varen, mehansko zanesljiv in opremljen s štirikolesnim pogonom, ki dejansko deluje. Če mu odpustite rahlo zastarel infozabavni sistem in pomanjkanje vozniške strasti, boste dobili enega najbolj racionalnih paketov na trgu. V svetu, kjer je forma pogosto pred funkcijo, je S-Cross osvežilno neposreden.