Tehnologija, ki je danes obvezna v vseh novih avtomobilih z motorji na notranje zgorevanje na področju EU, ima korenine v sosednji Italiji, prvič pa je bila uporabljena v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja.
Nedolgo nazaj je namreč odjeknila novica, da se bodo tega pripomočka v avtomobilih znebili, ker je po mnenju Trumpove administracije nepotreben. Na kratko. S tem pa se nikakor ne strinja oče tega sistema, danes 88-letni upokojeni Fiatov inženir Mauro Palitto. Po njegovem mnenju gre za potezo, ki bo povečala izpuste CO₂ in zavrla napredek na področju zmanjševanja porabe goriva. Omeniti velja tudi to, da je ameriški ukrep del širšega paketa deregulacij, ki naj bi kupcem novih vozil prinesel prihranek, a hkrati oslabil emisijske cilje.

A pogled v preteklost pokaže, da se je pot tega sistema začela v Torinu. Pri Fiatu. Palitto je v tistem času delal tudi v Fiatovem raziskovalnem centru v Orbassanu, ko je prišel na zanimivo idejo, kako med vožnjo prihraniti nekaj goriva. Z lastnoročno izdelano napravo je meril, koliko časa vozilo med vožnjo dejansko stoji z delujočim motorjem. Analiza na relaciji med raziskovalnim centrom in tovarno Mirafiori v Torinu je pokazala, da je avtomobil na 15-kilometrski poti, ki je trajala 35 minut, kar 12 minut stal na mestu. V ta čas pa niso bili vključeni prometni zastoji.
Ugotovitve so spodbudile razvoj sistema, ki bi ob daljših postankih samodejno ugasnil motor in ga ob pritisku na sklopko znova zagnal. Sistem, poimenovan Citymatic, je deloval pri vozilu v prostem teku in brez uporabe sklopke, voznik pa ga je lahko izklopil s pritiskom na gumb na armaturni plošči. Prve ocene so napovedovale več kot petodstotni prihranek goriva, po nadaljnjih izboljšavah pa so dosegli približno sedemodstotni prihranek. Največji tehnični izziv je predstavljala vzdržljivost zaganjača. Fiat je zato deset prototipnih vozil podvrgel neprekinjenim šesttedenskim testom s ciklom vklopa in izklopa vsakih 30 sekund. Kot je takrat povedal Palitto, nobeno vozilo ni odpovedalo.

Pri Fiatu so se naposled odločili, da ta tehnični dodatek vgradijo v takratno Regato ES (Energy Saving), ki pa ni bila komercialno uspešna (izdelali so jih le okrog 5 tisoč), čeprav so jo promovirali kot avto z napredno rešitvijo v boju za energetsko varčnost in manjšo porabo. Številne voznike je skrbelo, da se motor na semaforju ne bi ponovno zagnal, čeprav je sistem deloval zanesljivo. Izjema je bila Švica, kjer so že takrat na mestnih semaforjih voznike pozivali k ugašanju motorja med daljšimi postanki, zato je bila ideja tam bolje sprejeta. Start&Stop je sicer širšo uveljavitev doživel šele konec devetdesetih in v začetku novega tisočletja, ko so strožji okoljski predpisi spodbudili proizvajalce k množični vgradnji sistema.

