Omenjena država ima trenutno skupno več kot 5500 kilometrov hitrih prometnic, od tega je skoraj 1900 kilometrov avtocest in 3600 kilometrov hitrih cest. Približno 90 odstotkov celotnega avtocestnega omrežja v državi je v lasti države, ki se je pred tremi leti odločila, da uporabnikom ne bodo več zaračunavali klasičnih cestnin v obliki vinjet ali elektronskega cestninjenja.

Takrat je poljska vlada izpostavila jasno filozofijo, da so bile avtoceste zgrajene z davkoplačevalskim denarjem in z namenom, da služijo ljudem ter gospodarstvu. Cestnino za osebna vozila na Poljskem sicer še vedno zaračunavajo na posameznih zasebnih koncesijskih odsekih, vendar država načrtuje, da bo po izteku obstoječih pogodb prevzela tudi te in jih povsem sprostila. 

Bistveno vprašanje je, kako država potem obnavlja ter vzdržuje obstoječo infrastrukturo? Te stroške krije iz namenskega cestnega sklada, ki se napaja iz trošarin na gorivo, ter iz plačila cestnin za težka tovorna vozila in avtobuse, ki povzročajo največjo obrabo cestišča. Poleg finančne razbremenitve je ta odločitev prinesla tudi večjo prometno varnost, saj so se vozniki z manj varnih regionalnih cest preusmerili na avtoceste, lokalna naselja so se razbremenila hrupa in izpustov, na nekdanjih cestninskih postajah pa so dokončno izginili več kilometrski zastoji. 

Takšen model v Evropi sicer ni osamljen, saj imajo povsem ali pretežno brezplačne avtoceste za osebna vozila tudi v Nemčiji, Belgiji, na Nizozemskem, v Luksemburgu, Finski, Estoniji ter v Španiji, kjer zasebne koncesije prav tako postopoma prehajajo v brezplačno javno uporabo.