Toda v zadnjih letih se je ta idilični kraj na naslovnicah italijanskih časopisov znašel iz povsem drugega razloga – tamkajšnja občina je namreč odkrila recept za pravljične prihodke. Količina denarja, ki ga je majhna italijanska vas zaslužila z globami za prehitro vožnjo, je presegla celo najbolj optimistične napovedi uradnikov. Med letoma 2021 in 2025 je en sam stacionarni radar prinesel več kot dva milijona evrov.

Za boljšo predstavo: po podatkih italijanskega združenja za varstvo potrošnikov Codacons je to v dobrih štirih letih pomenilo približno 6.100 evrov na vsakega prebivalca vasi, če bi znesek razdelili med vseh 300 prebivalcev, vključno z otroki in starejšimi. Samo leta 2024 je v občinsko blagajno iz tega naslova priteklo približno 760.000 evrov oziroma okoli 2.200 evrov na prebivalca.

Gorski prelaz Passo Giau je priljubljen cilj motoristov in avtomobilskih navdušencev iz vse Evrope. Daljši hitri odseki se izmenjujejo z ostrimi serpentinami in skušnjava po nekoliko odločnejšem pritisku na plin je velika. Za trenutek nepazljivosti je tako plačalo že na tisoče voznikov. Italijanske oblasti ob denarni kazni voznikom dodajo tudi kazenske točke. Domačim voznikom se te vpišejo neposredno v evidenco vozniškega dovoljenja, za tuje voznike pa obstaja virtualni sistem točk, ki lahko v skrajnem primeru pripelje do prepovedi vožnje na italijanskem ozemlju. Če lastnik vozila ne želi sporočiti, kdo je vozil avtomobil, ga lahko doleti dodatna kazen v višini okoli 300 evrov.

Župan Colle Santa Lucie merjenje hitrosti zagovarja predvsem z argumentom, da se je po njegovi uvedbi na tem odseku občutno zmanjšalo število hudih prometnih nesreč. Vozniki imajo drugačen pogled in radar na preglednem odseku pogosto označujejo za past, namenjeno predvsem polnjenju občinske blagajne.

Primer Colle Santa Lucie je sicer le del precej širše zgodbe. Italija je evropska rekorderka po številu naprav za nadzor hitrosti, saj naj bi jih bilo na tamkajšnjih cestah več kot 11.000, občutno več kot denimo v Nemčiji ali Franciji. Za številne manjše italijanske občine so prihodki od prometnih kazni postali pomemben del proračuna. Nezadovoljstvo voznikov je poleti 2023 preraslo celo v vandalizem. Eden najbolj odmevnih primerov se je zgodil v občini Cadoneghe blizu Padove, kjer je nov radar v enem samem mesecu zabeležil kar 24.000 prekrškov. Na tem odseku so omejitev hitrosti s 70 znižali na 50 km/h, kar je med domačini povzročilo precej jeze. Avgusta je nekdo radar razstrelil.

Na prelomu let 2023 in 2024 se je nato na severu Italije pojavil še skrivnostni Fleximan. Neznani storilec je ponoči z veliko kotno brusilko rezal kovinske drogove, na katerih so bile nameščene kamere za nadzor hitrosti. Kmalu je dobil številne posnemovalce in radarji so začeli padati eden za drugim. Na družbenih omrežjih so nekateri Fleximana slavili kot sodobnega Robina Hooda, policija pa je sprožila obsežno preiskavo.

Naraščajoče nezadovoljstvo je k ukrepanju prisililo tudi italijansko vlado. Ministrstvo za promet pod vodstvom Mattea Salvinija je pripravilo nova pravila, znana kot »Decreto Autovelox«, katerih namen je med drugim preprečiti, da bi občine radarje uporabljale predvsem kot vir prihodkov.

Po novih pravilih mora biti merjenje hitrosti dovolj zgodaj in jasno označeno, na cestah zunaj naselij najmanj kilometer pred radarjem. Občine kamer prav tako ne smejo več postavljati na odseke, kjer je omejitev hitrosti nenadoma in brez razumljivega razloga močno znižana. Pri postavitvi novega radarja morajo z ustreznimi podatki dokazati tudi, da gre za odsek s povečano prometno nevarnostjo oziroma številom nesreč.

Nova pravila so najbolj agresivne prakse občin nekoliko omejila, vendar se na cestah, kakršna je tista čez Passo Giau, ni veliko spremenilo. Gorske serpentine ostajajo nevarne, hkrati pa še naprej privabljajo voznike in motoriste, ki radi vozijo hitreje. Primer Colle Santa Lucie zato znova odpira staro vprašanje: kje se konča skrb za prometno varnost in začne posel z globami?