Okuda je bil eden najpomembnejših Toyotinih menedžerjev v obdobju velikih sprememb. V podjetje je vstopil že kot mlad in skozi leta opravljal različne funkcije, leta 1995 pa je postal izvršni direktor Toyote. Pri tem je bil prvi človek na tem položaju, ki ni izhajal iz družine Toyoda. Nasledil je Tacura Tojodo, sina ustanovitelja Toyote Kiičira Tojode.

Ko je prevzel vodenje, Toyota ni bila v najboljšem položaju. Dobiček je upadal, prav tako njen delež na domačem japonskem trgu. Okuda se je zato odločil za agresivnejšo širitev na tuje trge in hkrati prenovo podobe znamke. V okviru njegove strategije »Vision 2005« je Toyota okrepila proizvodnjo zunaj Japonske. Med pomembnejšimi projekti je bila tudi nova tovarna v Valenciennesu v Franciji, kjer se je pozneje začel sestavljati Yaris. Toyota je obenem širila proizvodne zmogljivosti v ZDA, Okuda pa je sprejel tudi precej neobičajno odločitev za japonskega proizvajalca – zaprtje ene od tovarn na Japonskem. Cilj je bil jasen. Znižati stroške, povečati konkurenčnost in znamko spremeniti v globalnega avtomobilskega proizvajalca.

Njegova največja zapuščina je najbolj povezana z avtomobilom, ki je sprva veljal za precej nenavadnega. Okuda je odobril proizvodnjo prve generacije Toyote Prius, ki je na trg prišla leta 1997. Prius je postal prvi množično proizvajani avtomobil, ki je združil bencinski motor z elektromotorjem v sistem, ki ga danes poznamo kot samopolnilni hibrid.

Takrat je bila odločitev precej tvegana. Hibridna tehnologija je bila nova, avtomobil pa je imel zaradi potrebe po čim boljši aerodinamiki precej nenavadno obliko. Toyota pa je s Priusom začela nekaj, kar je kasneje postalo ena njenih največjih konkurenčnih prednosti. Okuda je leta 1999 napredoval in postal predsednik upravnega odbora Toyote, na tem položaju pa je ostal še naslednjih 7 let.

Od predstavitve prvega Priusa leta 1997 je Toyota svojo hibridno tehnologijo razširila na številne modele, vključno z znamko Lexus. Toyota je od leta 1997 po svetu prodala več kot 20 milijonov hibridnih vozil.