Avgusta leta 1904, pred skoraj natanko 122 leti, je ameriško sodišče na Rhode Islandu izreklo prvo formalno zaporno kazen zaradi prehitre vožnje na javnih cestah. Sodnik Darius Baker je neznanega voznika poslal za rešetke za pet dni, ker je ta z avtomobilom drvel s takrat nesprejemljivo hitrostjo 24 km/h. Glede na to, da lahko povprečen fizično aktiven odrasel človek v polnem sprintu doseže med 24 in 32 km/h, bi teoretično lahko prekrškarja takratni policisti ujeli celo peš, preden bi ta uspel pobegniti.

Čeprav natančen model vozila prekrškarja ni uradno zabeležen, avtomobilski zgodovinarji sklepajo, da je šlo za takrat najbolje prodajani ameriški avtomobil Oldsmobile Runabout. Poganjal ga je 1,6-litrski enovaljni motor z močjo približno 3,7 kW (5 KM), ki je bil dovolj živahen, da je vozilo lahko pognal do najvišje hitrosti 32 km/h. Čeprav je bila to prva zaporna kazen, pa ni šlo za prvo globo v zgodovini; že leta 1896 je v britanskem Kentu Walter Arnold prejel denarno kazen, ker je vozil s hitrostjo 13 km/h na območju, kjer je bila omejitev zgolj 3 km/h, pri čemer ga je policist ujel in ustavil s kolesom.

Stroga kazen sodnika Bakerja je bila neposredna posledica uveljavljanja povsem novih prometnih predpisov, saj je zvezna država Connecticut šele leta 1901 kot prva uvedla uradne omejitve hitrosti, in sicer 19 km/h v mestih ter 24 km/h na podeželskih cestah. Danes, več kot stoletje pozneje, stroge zaporne kazni za prehitro vožnjo ostajajo realnost v številnih državah. V ameriški zvezni državi Floridi lahko na primer vozniki še vedno pristanejo v zaporu ob prekrških ekstremne hitrosti, kot je vožnja nad 161 km/h ali če vozijo več kot 80 km/h nad predpisano lokalno omejitvijo.

V začetku 20. stoletja, ko je bila izrečena prva zaporna kazen za vožnjo pri hitrosti 24 km/h, policija še ni imela na voljo nobenih elektronskih merilnih naprav za nadzor prometa. Hitrost so merili s pomočjo mehanskih štoparic in vnaprej določenih oziroma izmerjenih razdalj na javnih cestah. Policisti so na cestišču določili natančen odsek, pogosto med dvema telegrafskima stebroma ali drugimi vidnimi točkami, nato pa so merili čas, ki ga je avtomobil potreboval za vožnjo od točke A do točke B, ter na podlagi tega preprosto izračunali povprečno hitrost vozila.