Kimi Raikkonen se vrača nazaj k Ferrariju, pogodbo pa naj bi podpisal že v sredo. Kako prosim? A gre za tistega Kimija, ki so ga rdeči iz Maranella sunili v zadnjo plat – sicer so mu za to pošteno plačali -, samo da bi v svoje vrste, v svojo družino pripeljali španskega matadorja Fernanda El Alonsa. Oleeee, so vzklikali Italijani, čeprav je to zvenelo dokaj čudno. In sedaj naj bi se taisti Kimi vrnil v Maranello, kjer bi povrhu postal moštveni kolega Alonsa? Johnny Herbert je v Monzi dejal: "To se ne bo dobro končalo, še več, to sploh ne bo dobro delovalo."  

Nek pregovor pravi, da čas celi rane in verjamem, da so se sčasoma Kimijeve rane na zadnji plati zacelile in da je pozabil – ali to vsaj poskuša – na ranjeni ponos, če ga je sploh imel. Recimo, da bo iz ta govorica o prihodu Raikkonena v Maranello zares meso postala. Ferrari bi v tem primeru imel dva alfa samca, dva egoista različnih karakterjev. Vročekrvni in dokaj kolerični Španec in ledeno hladen Finec, ki mu je ravno od Helsinkov do Kaira. Večjih nasprotij tačas v formuli ena ne najdemo.

Španec na primer ob sebi ne trpi nobenega pravega dirkača. Da ne bo pomote, s tem nikakor ne želim žaliti Masse, hočem povedati, da Alonso ob sebi želi le pomagača, oprodo – torej Sančo Pansa. In kdor vsaj malo pozna popularnega Icemana, si težko predstavlja, da bi pristal na vlogo oprode, ki se po dirkališču premika na oslu, medtem ko se cenjeni gospod Don Kihot baha z lepim vrancem. Lahko samo potrdim Herbertu: Alora, to ne bo dobro.

Alonso, če ima kakšen vpliv pri kadrovskih zadevah Ferrarija, se bo zagotovo zavzel za to, da njegov cenjeni prinašalec vode iz Brazilije ostane v ekipi. Mogoče bodo naslednje besede za nekoga zvenele nerazumljivo ali celo čudno, toda Španec boljšega oprodo kot je Felipe Massa sploh ne bi mogel imeti. Kdor meni, da je Massa slab dirkač, morda svojo oceno tehta na njegovih dosežkih, ne pozna pa dejanskega ozadja. Res, da lahko kot prelomnico štejemo leto 2009 in nesrečno vzmet Barrichella, ki se je znašla v glavi rojaka Masse. Res je tudi, da od takrat Massa ni več tisti, kot je bil pred to nesrečo na Hungaroringu.

Toda položaj in slabše rezultate Brazilca je potrebno gledati tudi iz druge plati. Ne najdemo korenjaka med dirkači zgodovine formule ena, ki bi v zadnjih treh ali štirih letih za seboj imel takšno dolgo vrsto potencialnih kandidatov, ki čakajo kot hijene na svoj plen, kot prav Felipe Massa. Seveda imajo prav tisti, ki trdijo, da mora vsak dirkač prenesti pritisk, toda dragi moji, nekje obstajajo meje in Massa je tudi samo človek. Prav tako sem prepričan, da je bila javna podpora odgovornih ekipe le mazanje oči. "Verjamemo v Felipeja, Felipe uživa vso našo podporo, Felipe to in ono…" S takšnimi floskulami Ferrari v zadnjem času hrani sedmo silo, v zakulisju pa je povsem drugače. Da ne bo pomote, nisem goreč zagovornik Brazilca, toda če bi se soočal vsaj s 50 odstotki manjšimi pritiski, bi zadeva mogoče ali verjetno izgledala nekoliko drugače.

Seveda pa vrsto kandidatov potencialnih zamenjav Masse polnijo tudi nekateri menedžerji, gre celo za nekakšne nacionalne in finančne interese, kjer nekateri veljaki svoje ljubljenčke, oblečene v dirkalni kombinezon, postavijo v vrsto pred vrati Ferrarija. Svoje naredi še sedma sila in takoj imamo polne forume vsestranskih strokovnjakov, ki za anonimnostjo igrajo strokovnjake na področju poznavanja dirkaških sposobnosti posameznega kandidata, ki bi bil – razumljivo – najbolj primeren za zamenjavo Masse.

Kaj je vodilo Ferrari – če sploh –, da bodo v prihodnje izstopili iz okvirja, ki ga je leta 1996 postavil Michael Schumacher, da bodo sedaj na enkrat stavili na dva vrhunska dirkača? Schumacher je imel Irvina, Barrichella, Masso, Raikkonen Masso in Alonso – da, uganili ste -, prav tako Masso. A jim daljna in tudi bližnja preteklost formule ena ni dovolj dober nauk, da z dvema alfa samcema nekako ne gre. Morebiti je bilo za navijače formule ena fantazija spremljati dvoboje Prosta in Senne, za komandnim pultom ekipe je bilo to vse prej kot zanimivo in smešno. Ali pa se šefovska etaža Ferrarija ne spomni leta 2007, ko je eno izmed glavnih vlog pri ekipi McLaren igral prav dirkač, ki ga imajo danes v svojih vrstah in ga tako častijo.

Vrhunskih dirkač ob Fernandu Alonsu, kot je Kimi Raikkonen, ki ne bo reagiral na njegove psihološke igrice in ki bo, kar je zame osebno najbolj pomembno, ogrožal njegov božanski status v Italiji, Maranellu in seveda pri tifozijih, to nikakor ne predstavlja dobre kombinacije. Alonso se je včeraj v Monzi kopal v čustvenem morju tifozijev, ki so vzklikali njegovo ime , čeprav je bil "le" drugi. Ne predstavljam si počutja Alonsa, ko bi tifoziji začeli vzklikati "Kimi, Kimi, Kimi". Nisem edini, ki trdim, da bi lahko prej našteti dejavniki povzročili tudi morebiten predčasni odhod Alonsa iz Maranella. Tudi v tem primeru bi se ponovilo leto 2007.

Ampak, roko na srce, prav je, da sem v tem primeru pošten in že vnaprej priznam zmoto, ker sem napačno ocenil, da kombinacija Alonso-Raikkonen ne more dobro delovati. Lahko, da bomo poučeni o drugačnosti v kategoriji dirkaške naveze dveh vrhunskih dirkačev zelo različnih karakterjev. Morda pa je Luca di Montezemolo menil, da je nastopil čas in Alonsu, ki se pogosto spozabi in javno kritizira svojo ekipo, za kar si takoj prisluži verbalno zaušnico samega predsednika, ob bok postavi enakovrednega dirkača, da ne bo imel več časa nergati po španskih medijih in se bo pošteno potil, če želi dokazati, da je res številka ena.