Tačas smo na internetu priča govorici, da če bi v formuli ena bilo dovoljeno kupovati dirkalnike – torej šasije, ki bi jih neka ekipa kupila na primer pri McLarnu ali Ferrariju -, potem bi se 'Andretti Motorsport' pustil prepričati in bi vstopil v formulo ena. Mario Andretti je namreč poudaril, da bi bilo za gledalce zelo zanimivo videti, kako bi nek moder Ferrari premagal rdečega, originalnega iz Maranella. V teoriji se to sliši zelo lepo. Verjetno bi bili mnogi navdušeni – še najbolj Bernie Ecclestone – če bi se v formuli ena pojavila kakšna ameriška ekipe. Toda ta miselni model ne bi prestal preizkušnje.

V formuli ena gre namreč za tehnično ekscelenco. Za najboljše dirkače in za tehnično dovršene dirkalnike, ki se podijo na najbolj razburljivih in zahtevnih stezah. Gre za kraljevi razred motošporta. Če želi kdo enostavno kupiti najboljšo šasijo, potem se v veliki meri pokvari darvinistična ideja tekmovalnosti. In tega gledalci in navijači ne bi cenili. Status najboljšega v tem razredu si moraš pridelati. S polnimi žepi denarja enostavno kupiti najboljši material in ga uporabiti in voziti pred ekipami, ki se že leta trudijo za to, da dosežejo napredek, bi bilo v osnovi zelo nepošteno.

Prikličimo si eno predstavo: Ekipe Red Bull Racing, Ferrari, McLaren, Lotus in Mercedes bi lahko prodajale svoje dirkalnike ali šasije. Zelo hitro bi se znašli v slepi ulici, v kateri se je znova znašla serija IndyCar. Nekoč je v CART seriji (Championship Auto Racing Teams) obstajala cela množica proizvajalcev šasij: Chaparral, Penske, Longhorn, Wildcat, Coyote, McLaren, Eagle, March, Lola. Samo v nekaj letih se je ta seznam skrčil le na dve znamki in sicer March in Lola, pozneje pa je IndyCar postala serija enakih šasij za vse udeležence. Manjši proizvajalci šasij temu niso mogli več slediti in so preprosto izumrli.  

V formuli ena imamo pametno pravilo, ki govori, da morajo ekipe svoje dirkalnike same zasnovati in izdelati. Če bi uvedli pravilo kupovanja dirkalnikov, potem bi se morale ekipe sredine polja vprašati: Ali naj še naprej izdelujemo lasten dirkalnik ali pa ga ne bi raje kupili na primer od Mercedesa? Smer bi bila popolnoma jasna: Če najboljših pet ekip danes pri normalnem poteku dirke zasede prvih deset mest, potem bi današnje ekipe sredine polja v bodoče imele še manj možnosti za osvajanje točk. Brez osvojenih točk pomeni manj denarnih nagrad, manjši proračun in še manjši resursi – da bi bil konkurenčen? Gre za smrtno spiralo.

Kupovanje šasij bi zmanjševalo tudi znanje ekip sredine polja, kajti kmalu bi na startnih vrstah videvali le še štiri ali pet proizvajalcev šasij. In če na primer dve ekipi obrneta hrbet formuli ena, bi to v praksi lahko pomenilo osem dirkalnikov manj na startni vrsti.  Poglejmo zaključek: Drži, da imajo srednje in manjše ekipe finančne težave. Toda šport je vendarle bolj zdrav z enajstimi neodvisnimi dirkalnimi ekipami kot pa polovica startnega polja, ki je prisesana na lonec vrhunskih ekip.

Kupovanje dirkalnikov ali šasij zagotovo ni prava pot. Prava pot se sestoji iz tega, da odgovorni zmanjšajo smešno visoke stroške za neke nepomembne dele dirkalnika. In še bolj pomembno bi bilo zagotoviti, da šport ostane v rokah ljudi, ki jim je formula ena pri srcu in kateri Grand Prix šport ne vidijo kot molzno kravo. Tako kot del današnjih finančnikov.