Letos prihajajo končno težko – tudi s strahom - pričakovani turbo motorji. Toda tudi na drugih področjih bo tehnika formule ena doživela spremembe. Za navijače izza monitorjev je bolj pomembna kot zvok motorja optika novih dirkalnikov. In na tem področju bomo deležni določenih sprememb. K temu spadajo številne manjše spremembe, kot na primer odprava določenih izrastkov, večje odprtine na stranskih zabojih, samo ena izpušna cev ali pa nekoliko ožje prednje krilce.

Največja optična sprememba bo verjetno prisotna na celotnem prednjem delu dirkalnika. Da bi povečali varnost, so varuhi pravil na prednjem delu dirkalnika ponovno popravili mere navzdol. Vse z namenom, da povečajo varnost dirkača v primeru čelnega in bočnega trčenja. Povečanje varnosti s seboj povleče več sprememb. Najprej so reducirali višino monokoka. Maksimalna višina še naprej ostaja 625 milimetrov, toda ta višina ne sme več biti uporabljena čez celotno dolžino dirkalnika. Na mestu stika do nosu dirkalnika je sedaj maksimalna višina 525 milimetrov. Pri tem se porajajo pomisleki, da bi lahko inženirji z veseljem izrabili maksimalno višino pri izdelavi šasije. Sicer se težišče dirkalnika zviša, vendar bodo lahko pod dirkalnikom odvajali več zraka in s tem bo dno dirkalnika bolje izkoriščeno.

Iz vidika monokoka bo formula ena torej znova bolj estetska, kajti prehod iz 625 na 525 milimetrov je zelo mehak. Istočasno je spuščena tudi maksimalna višina nosu in tukaj je bolj dramatično. Na sprednjem koncu nos dirkalnika sedaj ne sme biti višji kot 185 milimetrov. V lanskem letu je ta višina znašala še 500 milimetrov, tako da so bili nosovi posledično s tem visoki pol metra, padec med monokokom in nosom je bil neznaten.

V tem pogledu bo letos veliko lepše. Ob predpostavki, da bo prehod iz 525 milimetrov višine šasije na 185 milimetrov na nosu tekoč. Prednji del dirkalnika bo tako deloval zelo nizko, kot je to bil primer v preteklih letih. 2014 bo torej spet lepše, samo če ne bi obstajal nek dodatek k členu 15.4.3 tehničnega pravilnika. Ta zapoveduje, da maksimalne višine 185 milimetrov ni treba zagotoviti preko celotne širine nosu.

Če po prvih 50 milimetrih nosu naredimo rez, mora presek površine znašati več kot 9.000 kvadratnih milimetrov. Kako je površina na tem mestu natančno sestavljena, je prepuščeno vsaki posamezni ekipi. Tako je lahko nos na omenjenem mestu širok 90 milimetrov in visok 100 milimetrov ali pa 200 milimetrov širok in samo 45 milimetrov visok. O tem se bodo lahko inženirji aerodinamike prosto odločali. Vendar pa tudi tukaj velja osnovno pravilo: čim več zraka dobiti pod dirkalnik.  

Zaradi tega bi lahko konica nosu dirkalnika izpadla zelo ozko, da s tem ne bi preprečevali pretok zraka pod dirkalnik. Odvisno od tega, kako kompaktna bo struktura trka, da še absorbira zahtevano energijo, bo konica nosu potem daljša ali krajša. Nekaj je gotovo: konica nosu dirkalnika bo najverjetneje segala vse do prednjega krilca. S tem je konec visoko postavljenih nosov dirkalnikov.