In ne, ni 23-kilometrska Nordschleife, pač pa slovito dirkališče na vzhodni obali apeninskega polotoka, Pescara. Skoraj 26-kilometrska steza je bila v prvenstvu vpisana kot VN Pescare, predzadnja dirka pred finalom VN Italije v Monzi.

16 dirkačev je začelo 18 krogov peklenske dirke, uvrščenih je bilo 7. Po 460 kilometrih in treh urah dirkanja s povprečni hitrostjo 154 km/h je dirko dobil Stirling Moss z Vanwallom pred Fangiom in Schellom (oba Maserati). Moss je zmagal s tremi minutami in 13 sekundami prednosti, za današnje čase nepojmljive številke.

Steza trikotne oblike po ulicah Pescare in okoliških vasi ter gričevje Abruzza se je v drugi polovici prevesila v skoraj desetkilometrski ravni odsek, preden je zavila na popolno ravnino 6 kilometrov ob jadranski obali. Fangio je tu dosegel hitrost 288 km/h, za tiste čase prav noro številko na običajni dirki. Zaradi visoke hitrosti je steza v Pescari bila tudi prva steza, kjer je pred ciljno ravnino imela umetno šikano.

A ta ena in edina dirka v Pescari, ki razen oznake najdaljša nima praktičnega pomena, vseeno nosi dolgo dirkaško zgodovino, vse od 1924, ko so na njej izvedli prvo Copa Acerbo, imenovano po Titu Acerbu, bratu pomembnega fašističnega politika.

Prvo dirko v Pescari je dobil praktično neznan mladi dirkač z Alfo RL. Taisti mladenič je pozneje svoje ime spremenil v mit, za katerega vozita Alonso in Raikkonen. Alfe so v devetih letih v Acerbu zmagale kar sedemkrat, le tretjo dirko je dobil Spinozzi z Bugattijem T35, šesto pa sloviti Achille Varzi z Maseratijem 26M. Od tu naprej je kraljevala nemška industrija, najprej Fagioli 1934 z Mercedesom W25, leto pozneje spet Varzi z Auto Unionom, potem pa je sledila nemška nacistična mašinerija z Rosemeyerjem (2 zmagi z AU) in Caraciiolo (1938) z Mercedesom W154. Zadnje leto pred vojno je z Alfo 158 domačo zmago priboril Biondetti.

Ko so 1934 na deseti Copa Acerbo spremenili pravila in znižali težo na 750 kg, je bilo prevlade Alf konec, a dirko je zaznamovala tragedija, v kateri se je ubil Guy Moll, Francoz, ki je veljal za enega najbolj obetavnih mladih dirkačov.

Po drugi svetovni vojni se je dirka vrnila 1947 kot Gran Premio di Pescara, fašistično ime je bilo logično nezaželjeno. Prva tri leta so zmagovali lokalci v športnih avtomobilih, 1950 pa je Fangio tu zmagal z Alfinim F1 dirkalnikom 158, leto pozneje pa njegov rojak Gonzales s Ferrarijem 375. V letih, ki so sledila, je bilo kar nekaj eksperimentov spreminjanja formata,formula 1 je sprejela pravilnik formule 2, zato so organizatorji spet vabili športne avtomobile. 1952 so tu organizirali 12-urno dirko, 1960 je bila tu uradna dirka Formule 2, ki jo je dobil Denny Hulme, kasnejši svetovni prvak F1, v svoji prvi sezoni v Evropi. Pescara je svojo pot zaključila 1961, ko je gostila četrto dirko Testa Rosa, kjer sta zmagala Bandini in Scarlatti s Ferrarijem 250 Testa Rossa. Rosemeyer, Fagioli, Varzi, vsi so dobili po dve dirki, Campari je tukaj zmagal kot edini trikrat.

Dirko v Pescari je pokopala varnost. 26 kilometrov divjanja pri visokih hitrostih in s po tudi 200 tisoč gledalci, je bilo nemogoče držati v okviru minimalnih varnostnih standardov. In čeprav je življenje tu izgubil le Moll, so visoke hitrosti prvega povojnega desetletja, krhki in lahki dirkalniki in trume gledalcev odločili v prid varnosti.

Več o stezi si preberite tu: http://www.circuitsofthepast.nl/en-US/pescara/lappescara