"Nekega dne je želel bog ustvariti perfektnega dirkača. V zibelko mu je položil vse: talent, hrabrost, nadnaravne reflekse, egoizem, ambicioznost, brezobzirnost, visoko inteligenco, instinkt, daljnosežnost, intuicijo, vzdržljivost, strast, zagrizenost, ostrino, zvijačnost, zahrbtnost, nos za tehniko, senzibilnost, odrekanje užitkom in karizmo. In potem ga je imenoval Senna," je nekoč zapisal brazilski novinarski kolega.

Letos smo priča 20. obletnici smrti Ayrtona Senne da Silve, ki je prav 1. maja 1994 na dirki v Imoli prezgodaj zapustil dirkaške steze formule ena in v žalost zavil mnoge navijače kraljevega razreda motošporta celega sveta. Toda tudi po dvajsetih letih na dirkališčih sveta še vedno videvamo zeleno-rumene brazilske zastave z napisi ali fotografijami dirkaške legende. Senna je v formuli ena še danes prisoten kot pred dvema desetletjema.  

Ob 20-letnici njegove smrti se ozrimo nazaj na nekega mladeniča, ki se je odpravil iz Sao Paula, da bi začel svetovno kariero brez primere. Ayrton je bil rojen leta 1960, prav v tej brazilski metropoli. Ker je izhajal iz premožnejše družine, so mu njegovi starši kupili gokart, ko je imel šele štiri leta. Od takrat naprej je za suhljatega fanta obstajal le dirkaški šport. Že v mladih letih je pridno popravljal in posodabljal svoj gokart. Čeprav so bili njegovi tekmeci v glavnem starejši in z več izkušnjami, je Senna mnoge premagoval, leta 1977 pa se je okronal za prvaka južnoameriške gokart serije.  

V  nadaljevanju je več let uspešno nastopal v svetovnem prvenstvu gokarta. Potem ko si je na začetku 80-ih let ustvaril ime v britanskem prvenstvu formule Ford in zaradi boljše prepoznavnosti nastopal le še s priimkom svoje matere, si je leta 1983 prepričljivo zagotovil naslov prvaka britanske formule 3. Povrhu je osvojil tudi prestižno dirko formule 3 v Macau. Leta 1984 se mu je ponudila priložnost, da v formuli ena nastopi z ekipo Toleman. Že na svoji drugi dirki je Senna osvojil svoje prve točke, na šesti dirki v Monaku pa je v dežju senzacionalno privozil na drugo mesto. Kljub slabemu in nezanesljivemu dirkalniku, je Senni v svoji premierni sezoni uspelo kar trikrat osvojiti stopničke. Toda Senna ni prepričal le s svojimi rezultati, temveč tudi s preciznostjo in očesom za detajle. 

Inženir Pat Symonds, ki je takrat delal pri Tolemanu, se spominja primera na dirki v Dallasu. "Ayrton je na treningu oplazil zaščitni zid, zaradi česar mu je odtrgalo kolo. Na sestanku z ekipo je potem povedal: 'Ne morem razumeti, kako se je lahko to zgodilo. Zid se je moral premikati!' Vsakemu drugemu vozniku bi v primerljivi situaciji dejali, da naj se ne smeši."  In medtem ko so nekateri mehaniki mladega voznika že razglasili za norega, se je Symonds z določenimi kolegi opravil analizirati zadevo. "Ayrton je bil po tem pripetljaju tako razburjen, da smo se odpeljali na stezo do mesta, kjer je oplazil steno. In glej ga zlomka: sledi njegovih pnevmatik so kazale, da je nekdo na spremljevalni dirki treščil v zid in da je bil eden izmed velikih betonskih blokov po popravilu nekoliko premaknjen. Ayrton je z dirkalnikom krog za krogom vozil tako blizu zidu, da je ta premik za nekaj milimetrov zadostoval, da ga je oplazil in si poškodoval dirkalnik. Takoj sem pomislil, da je ta tip presegel vse, kar sem do sedaj videl," se spomni Symonds.

Takšni vtisi so se hitro razširili tudi v paddocku in zahvaljujoč njegovim sijajnim predstavam, so na Senno svoje oko vrgle tudi večje ekipe. Pred sezono 1985 je Brazilec prestopil v legendarno ekipo Lotus, kjer je dodal tudi svoj del zgodbe. Na drugi dirki za ekipo okrog Petera Warra je na portugalski dirki v Estorilu v močnem dežju z izjemno vožnjo osvojil svojo prvo Grand Prix dirko. Po nadaljnji zmagi v Spaju je svojo prvo sezono za Lotus končal na četrtem mestu. To mesto je potrdil tudi leta 1986, svojima zmagama iz leta 1985 pa je dodal še zmagi v Španiji in ZDA.

Leta 1987 se je morala legendarna črno-zlata zunanja podoba Lotusa umakniti rumeni barvi glavnega sponzorja Camel. Toda to ni vplivalo na Senno in njegov nadaljnji pohod. Ponovno je zmagal dvakrat – tokrat prvič tudi v osovraženem in pozneje priljubljenem Monaku – se je Senna v prvenstvu prebil na tretje mesto. A Ayrton je slutil, da če se želi resneje boriti za naslov prvaka, mora prestopiti v veliko ekipo. In ta ekipa je bila McLaren, kamor je prestopil leta 1988 in v paketu pripeljal tudi motornega partnerja Hondo. Senna nikoli ni imel bojazni pred velikimi imeni in je kmalu Nelsonu Piquetu speljal status ljubljenca brazilskih navijačev. In tudi glavna zvezda ekipe Alain Prost je že takrat slutil, kakšnega moštvenega kolega je dobil.

Leta 1988 je naveza Senna-Prost v legendarnem MP4-4, verjetno najuspešnejšem dirkalniku formule ena vseh časov, uprizorila nepozabno dominanco, saj sta od 16-ih dirk osvojila kar 15. Še danes dominanca, ki ni bila ne dosežena, kaj šele presežena. Če sta se oba moštvena kolega ekipe McLaren na začetku svojega sodelovanja še dokaj dobro razumela, pa se je v zakulisju med njima zelo hitro začelo iskriti. Le eden je lahko postal prvak in oba ambiciozna in zagrizena dirkača sta hitro razvila verjetno največje rivalstvo, ki smo ga kdajkoli videli v formuli ena. Na koncu njune prve skupne sezone si je Senna na Japonskem prvič nadel krono svetovnega prvaka formule ena. Poleg njegovih osmih zmag v tej sezoni, smo bili priča še enemu sijajnemu trenutku: nepozabni pole position Brazilca v Monaku, kjer je bil od celotnega polja hitrejši za poldrugo sekundo. Senna je pozneje govoril, da je vozil v transu.

V prihodnji sezoni je Prost pokazal zobe in si v kontroverznem finalu leta 1989 po trčenju obeh nasprotnikov zagotovil svoj tretji naslov. Prost je po trčenju v šikani izstopil iz dirkalnika, Senna pa je nadaljeval z vožnjo, a so ga pozneje komisarji dirk zaradi tega pripetljaja diskvalificirali in mu naložili kazen, ki jo je Brazilec označil kot zelo nepošteno.  Vmes se je celo poigraval z mislijo, da preneha z dirkanjem, saj se je zaradi povezanosti Prosta s francoskim predsednikom FISA Balestrejem počutil v podrejenem položaju in ker je razpoka med obema tekmecema postajala vse večja. Nazadnje se je Senna odločil, da vrne udarec. Po daljšem zimskem premoru, ki ga je vedno preživel v domači Braziliji, se je okrepljen vrnil v formulo ena.  

Leta 1990 je v Suzuki ponovno prišlo do odločitve med njim in Prostom, ki je medtem zaradi slabega vzdušja v ekipi prebežal v tabor velikega nasprotnika Ferrari. Tudi nasploh so bile vloge tokrat drugače razdeljene, kajti Senna je imel korist od odstopa Prosta, ki ga je takoj po startu dirke izrini s steze – maščevanje Brazilca za predhodno leto. Senna si je v McLarnu dirko pred koncem sezone zagotovil svoj drugi naslov prvaka.

Že zdavnaj je presegel meje športa in postal nacionalni idol. Njegovi tekmeci so ga zelo spoštovali. Takoj ko se je Senna s svojo rumeno čelado pojavil v vzvratnem ogledalu, so se mnogi dirkači umikali, samo da ga ne bi zadrževali ali pa se zapletli z njim v dvoboj, kajti Senna je veljal za neizprosnega in trdega dirkača. Toda Senna je imel tudi drugo, človeško in spiritualno stran. Že lep čas se je s svojim skladi boril proti revščini v svoji domovini, za kar so ga njegovi rojaki neizmerno ljubili, povrhu pa je vsako drugo nedeljo v domove preko televizije prinašal zabavo. Športno je bil strogo veren kristjan leta 1991tako dominanten, da ni pustil, da bi mu kdorkoli poskušal odvzeti tretji naslov prvaka. V prepričljivem McLarnu je osvojil sedem zmag in si – ponovno na Japonskem – zasluženo privozil krono, čeprav dirke ni dobil, zmago je namreč poklonil svojemu moštvenemu kolegu in prijatelju Gerhardu Bergerju. Kot zahvalo za podporo skozi celotno sezono.

Leta 1992 pa McLarnu naenkrat ni šlo več tako dobro. Ekipa nikakor ni mogla držati koraka z inovativnim in prepričljivim dirkalnikom Williams-Renault. Edino Senna je s svojim znanjem skrbel za dobre rezultate in je v Monaku, na Madžarskem in v Italiji kljub podrejenem dirkalniku privozil na najvišjo stopničko. Še danes ostaja v spominu njegova zmaga v kneževini Azurne obale. Dolgo časa je na ulični stezi za seboj zadrževal veliko hitrejšega Nigela Mansella v Williamsu. Britanec je moral kmalu spoznati, kar je ugotovil že njegov tekmec iz časov formule 3 Martin Brundle: "Senna ima od boga dani talent, česar še nikoli nisem videl. Ima šesti čuti, kjer lahko še pridobi oprijem." 

S skupaj šestimi zmagami v Monte Carlu (1987, 1989, 1990, 1991, 1992 in 1993) je Senna še danes rekorder klasične dirke na Azurni obali. Toda Senno je bil Monako več kot le dirkalna steza, kajti Južnoameričan se je kmalu iz Anglije preselil v kneževino. Zanimiva je anekdota iz leta 1988, ko je Senna, ki je takrat prepričljivo vodil, po izhodu tunela naredil napako in odstopil. A Brazilec se ni vrnil v McLarnovo garažo, temveč se je skril v svojem stanovanju, kjer ga je nek novinar šele po nekaj urah dobil na telefon.  

Potem ko je McLaren pred sezono 1993 izgubil motornega partnerja Honda, s katerim se je Senna odlično razumel, in se s Fordovimi motorji ni mogel več boriti za naslov prvaka, se je Brazilec odločil, da v prihodnji sezoni svojo srečo poišče pri Williamsu. Konec kariere njegovega velikega rivala Alaina Prosta mu je odprla pot in Senna je zapustil McLaren. Vendar je pred slovesom poskrbel še za nadaljnje sijajne predstave. V deževni dirki v Doningtonu je odpeljal verjetno svoj največji Grand Prix kariere, saj se je po startu v dobri polovici kroga iz petega mesta prebil v vodstvo in zmagal, ter s tem še enkrat dokazal, da je bil kralj dežja. To je ponovil tudi na zadnji dirki za McLaren v Avstraliji.

Leta 1994 je svet formule ena pričakoval veliko demonstracijo najhitrejšega dirkača v najhitrejšem dirkalniku, toda FIA je z obsežnimi spremembami pravil posegla v dogajanje in s tem obrezala nekatere največje konstrukcijske prednosti dirkalnika Williamsa. Ekipa je pri zasnovi in izdelavi dirkalnika šla vse do meja pravilnika – naknadno se je to izkazalo kot fatalna lahkomiselnost. Tudi Senna, ki je namesto čudežnega orožja v mestecu Grove naletel na občutljiv in težak dirkalnik, se ni branil nobenega tveganja, samo da bi se ponovno povzpel na vrh. Kljub dvema pole positionoma, mu na prvih dveh dirkah sezone z dirkalnikom FW16 ni uspelo pripeljati v cilj, zaradi česar se je pritisk nanj samo povečal.

Na dirki za VN Imole v San Marinu pa je 1. maja 1994 prišlo do velike katastrofe. Potem ko se je že dan prej na kvalifikacijah smrtno ponesrečil Avstrijec Roland Ratzenberger v dirkalniku Simtek-Ford, steza, ki ni več povsem odgovarjala varnostnim standardom, vzela tudi Ayrtona Senno.  Po tretjem pole positionu v sezoni je Brazilec na dirki vodil pred Michaelom Schumacherjem. Pozneje je s polnim plinom zapeljal v zavoj Tamburello, kjer je prišel z idealne linije in s polno hitrostjo treščil v betonski zid. Ob trčenju so deli krmilnega droga in obese dobesedno prebili njegovo čelado, zaradi česar je utrpel zelo hude poškodbe glave. Dirka je bila prekinjena, Senno, ki se je boril za življenje, pa so s helikopterjem prepeljali v bolnišnico.  

Nekaj ur po svoji hudi nesreči je Senna v bolnišnici Maggiore v Bologni podlegel poškodbam. Bil je to dan, ko je sonce padlo z neba. Dirkaška scena je bila po najbolj črnem dirkaškem koncu tedna v zgodovini športa v šoku. V luči obeh smrtnih slučajev Ratzenbergerja in Senne, so na dirkališču Autodromo Enzo e Dino Ferrari opravili masivne varnostne modifikacije. Kot razlog nesreče so pozneje objavili zlom krmilnega droga. Moštveni kolega Senne, Damon Hill, je takoj po dirki povedal: "Sem edini človek, ki ve, kako je bilo s tem dirkalnikom tega dne peljati skozi ta zavoj," tako Britanec, ki pa ni izključil tudi vozniške napake Brazilca. Po njegovem mnenju, zavoja Tamburello na podlagi težav dirkalnika FW16 takrat ni bilo mogoče prevoziti s polnim plinom, toda hladnokrvni Senna je kljub temu poskušal.

Tudi 20 let po smrti dirkaške legende so mnogi menja, da je nesreči botrovala konstrukcijska napaka dirkalnika FW16. Višje sodišče v Bologni se je namreč dolga leta ubadalo z vprašanjem, kdo je kriv za tragično nesrečo. Takrat so bili obtoženi šef ekipe Frank Williams, tehnični direktor Patrick Head in šef oblikovalcev Adrian Newey. Maja leta 2005 so bili vsi oproščeni. Adrian Newey pa je sedaj priznal, da se je pri izračunih aerodinamike nekoliko uštel. "Po dveh letih z aktivnimi obesami smo imeli pri dirkalniku FW16 težavo. Pri aerodinamiki sem izdelal napačne izračune."

Brazilija se je spričo smrti svojega idola zavila v črno. Potem ko so truplo padlega junaka iz Italije pripeljali v Sao Paulo, se je na državniškem pogrebu Ayrtona Senne zbralo preko milijon ljudi, ki so na ulicah metropole tvorili častni sprevod in zvezdniku formule ena oddali zadnjo čast. Poleg tega je vrh države razglasil tridnevno žalovanje.

Okrog Ayrtona Senne smo priča tudi razpravam, zakaj Brazilec ni dirkal za Ferrari. Načrtov je bilo kar nekaj, nekdanji šef ekipe Cesare Fiorio pa je še danes poln očitkov. "Če kaj obžalujem v mojem času delovanja v formuli ena, potem je to dejstvo, da pri Ferrariju nisem uspel končati to, kar je bilo načrtovano s Senno. Želel sem ga pripeljati v Ferrari. Ko sem moral ekipo zapustiti, je ta načrt propadel. Če bi mi to uspelo, potem bi Ayrton svojo kariero končal pri Ferrariju in ne bi prestopil k Williamsu. Kar nekajkrat sva se o tem pogovarjala, njegova želja, da postane dirkač Ferrarija, je bila zelo močna. Kdo ve, kakšno pot bi potem ubrala usoda." Zanimivo je tudi dejstvo, da je Senno dajala želja – verjetno zgolj iz radovednosti -, kaj bi lahko dosegel z dirkalnikom Minardija. Zaradi tega je opravil tudi nekaj razgovorov z Giancarlom Minardijem, ki je bil zelo dober prijatelj Ayrtonovega očeta Miltona da Silve. Ampak usoda je hotela, da je ostalo pri načrtih in sanjah: Senna, priimek, ki izhaja iz Neaplja (babica Senne je bila Italijanka), in italijanska dirkalna ekipa v motošportu nista nikoli našla skupne poti.

S preko 160 nastopi na Grand Prix dirkah, treh naslovih svetovnega prvaka, 41 zmagami in dolgoletnim rekordom 65-ih pole positionov, je Ayrton Senna eden izmed najbolj uspešnih dirkačev zgodovine formule ena. Okrog njegove osebe še danes vlada kultni status. Za mnoge navijače, dirkače in strokovnjake je karizmatični Brazilec, katerega nečak Bruno je v formuli ena dirkal med letoma 2010 in 212, pa je Ayrton Senna zaradi svoje edinstvene zgodovine največji dirkač vseh časov.