Giulietta je že v svoji drugi polovici življenjske dobe, po prenovi. Resda so spremembe zgolj subtilne, nekaj malček predrugačena maska, žarometi so dobili temno ozadje, meglenke pa so obdali s kromom. V notranjosti večjih sprememb ni, nov je infotainment, nove so obloge in nekaj malenkosti. Vse ostalo je klasična mala Alfa s športno umerjenim sprednjim delom potniške kabine in malce manj prostora zadaj, s samosvojo kljuko za vstopanje zadaj in še par malenkosti. Zaljubljenosti italijanskega koncerna v t.i. gumasto plastiko tudi tu ne gre prezreti, poskrbi pa za tiste neljube mastne prstne odtise, čez čas seveda.

Ergonomiji se pozna, da ni bila niti ob rojstvu že prav sveža, določena stikala so postavljena na sredinsko konzolo kot na primer meglenke, ki bi se lahko lepo zavrtele na obvolanski ročici, prav tako je tempomat skrit tam spodaj pod volan, povsem analogen, tu so zelo klasični potovalni računalnik in razporeditev prostorov. Tudi vhoda za USB in AUX sta skrita tam nekam naprej pred prestavno ročico, ker pač nekje morata biti, na srečo pa je infotainment odličen in v tem manjšem nam je manjkala le še navigacija.

Bistvo Alf pa tako ali tako nikoli ni bilo skrito v kabini, pač pa pred njo. Pod motornim pokrovom smo imeli 1,4-litrskega turbaka s 170 KM in odličnim šeststopenjskim menjalnikom. Avto smo preizkusili na poti na F1 na Hungaroring in po pravici povedano, nas je bilo malo strah, kako se bo »downsizan« in navit turbo obnašal glede porabe. Neupravičeno. Kljub nominalni moči je v normalnem načinu vožnje po avtocestah do evropske prestolnice Hunov in seveda vse dni na dirkališče severno od mesta Giulietta pokazala svojo presenetljivo umirjeno plat – poraba je bila tam okoli šestih litrov in pol, zmotilo je le tu in tam glasno oglašanje vzmetenja, v glavnem na slovenskih cestah, ki so vsaj za 5 razredov pod madžarskimi.

Je pa res, da je pri načinu vožnje potrebno upoštevati Alfin DNA in N kot normalni način vožnje pač uspešno skriva vse italijanske vrance, sploh če vozi tri formulaše in poln avto prtljage in delovne opreme. Tistih 170 pride do izraza, ko je voznik v Giulietti sam, takrat preklopi na D in odzivnost in vse kar spada zraven se krepko spremeni v smeri hudičkovih rožičkov na glavi. In višje porabe, ki je presegla 8 litrov in pol.

Takrat dobimo posebno vrsto vožnje, ki razkrije še eno strast, slast in še kaj oznake Alfa Romeo. Lega, ki je tako ali tako fenomenalna, pa sloh ni vprašanje niti za hip. Spet, vprašanje pa je, zakaj ste si ali si boste Giulietto omislili.

Testna Giulietta je bila tudi vizuelno nekje med bolj umirjenimi svoje vrste, imeli pa smo posebna lita platišča, rdeče zavorne čeljusti, črno notranjost in še nekaj opreme, med drugim ne prav glasne senzorje parkiranja spredaj in zadaj.

Giulietta in njena lepota, pa športno srce, poslastica v malem. Malenkosti, da Julčica ni hi-tech avtomobilski laboratorij, pa so tu sploh nepomembne.