Citroenovci že od začetka promocije vse povprek prepričujejo, da je C4 Cactus vozilo pri katerem so skušali prihraniti. In dejansko so. Okrog 200 kilogramov in to pomeni, da je testni avto tehtal samo 965 kg. A to povprečnega uporabnika še najmanj zanima. Pomemben je občutek, kako se bo med vožnjo počutil. Prvi kupec v Sloveniji je star 79 let , doma iz Bovca, njegove prve besede ob prevzemu pa: »Končno, zdaj bom za nekaj časa največji frajer v mestu.« To veliko pove o avtomobilu.

Oblika je nenavadna, drzna in gledano z našimi očmi, všečna. Mnogi so zmajevali z glavo, spet drugi so ga kovali v zvezde. Vsake oči imajo svojega malarja. Dejstvo je, da smo bili na cesti opazni in s tem so pri Citroenu zadeli v polno. S 4,15 metra dolžine se uvršča v razred, kjer je Renaultov Captur ali Nissan Juke, čeprav se zdi, da si niso kaj prida podobni. 

Filozofija je v Cactusovem primeru drugačna. LED dnevne luči kot nekakšne obrvi pritegnejo, a še bolj se mnogi obregnejo v plastično zaščito na vratih, zadku in pod žarometi, ki je izdelana iz termoplastičnega poliuretana. Te je možno tudi po nakupu barvno spreminjati, cena ene znaša 150€, a te so nameščene ravno na račun tistih, ki zaradi manjših prask vsakokrat obiščejo servisno delavnico. No, mi se nekako nismo upali preskusiti, kako v praksi to zares deluje. Piko na i celotnemu videzu dodajo še všečna 16-palčna platišča Square. Kaj pa zadek? Nas precej spominja na legendarno Viso. Konec koncev, C4 Cactus tudi je nekakšna novodobna Visa. Omeniti velja še strešna vodila, ki na prvi pogled delujejo kot modni dodatek, a po natančnem pregledu smo ugotovili, da ponujajo svojo znano funkcijo. 

Potniška kabina je zgodba zase. Nismo pričakovali veliko, sicer bi bili razočarani. Žal so Citroenovci ponekod malce preveč pretiravali z zmanjševanjem teže. Pogrešali smo osvetlitev za zadnje sedeže, držala za roke na stropu, marsikdo ne bo opazil, da na primer manjka odprtina za zrak na sovoznikovi strani. Prav tako ni mogoče v celoti odpreti zadnjih stranskih stekel. Te lahko odpremo le za nekaj centimetrov na način kot jih imajo trivratni avtomobili. So nas pa po drugi strani citroenovsko razvajali udobni mehki sedeži brez dodatne opore za hrbet, trikrak volan v usnju, uporaben in dovolj velik predal na sovoznikovi strani in velik 7-palčni osrednji zaslon na dotik. Slednjega poznamo že od ostalih Citroenov kot tudi multimedijski sistem. To pot je manjkala le navigacija. Poleg radijskega sprejemnika je bilo možno spremljati še podatke iz potovalnega računalnika, Bluetooth sistem je poskrbel za prostoročno komunikacijo in predvajanje osebne glasbene zbirke,  enostavno je bilo tudi upravljanje s klimatsko napravo. Za volanom so Citroenovci namestili še en manjši zaslon, kot zamenjavo za merilnike, ki nam je sporočal podatke o hitrosti in nam svetoval kdaj je najbolj idealno prestaviti v višjo ali nižjo prestavo. 

Hkrati pa žal niso našli prostora za vsaj elektronski merilnik vrtljajev. Sedenje spredaj je udobno, medtem ko bo zadaj (udobni fotelji) odraslim hitro zmanjkalo prostora za noge (medosna razdalja 2,59 m). Prtljažnik s 348 litri prostora zadovolji povprečnega uporabnika. Nima dvojnega dna kot tudi ne dodatnih obstranskih prostorčkov, ima pa kljukici za vrečke. Če obstaja potreba po večjem prevozu, z nedeljivim naslonom zadnje klopi opravimo v dveh potezah. In še to, mnogi so nas spraševali, zakaj ta nima klopi spredaj namesto sedežev. No, to je možno zgolj pri robotiziranem menjalniku. Pri ročnem, kakršnega smo imeli mi, je pač potreben prostor za ročico menjalnika.

In prav z ročnim menjalnikom je povezan tudi bencinski 1,2-litrski trivaljni 60 kilovatni motor iz družine Pure Tech, ki zmore komaj 118 Nm navora. Odzivnost motorja ni ravno blesteča. Preprosto se je potrebno navaditi na umirjen ritem vožnje, kjer svoje doda še petstopenjski ročni menjalnik z dolgimi hodi, na katere že dlje časa nismo več navajeni. Umirjena vožnja in sledenje navodilom računalnika posledično prinaša nižjo povprečno porabo. Slednja se je med našim preskušanjem gibala okrog šestih litrov in nekajkrat prilezla čez sedmico. 

C4 Cactus se najlepše pelje na avtocesti. Tam blesti. Tudi na zaviti cesti ne razočara in se spodobno pelje, a tipično nagibanje karoserije je neizogibno. Med večdnevnim preskusom so malce ponagajale le škripajoče zavore, za katere so nas Citroenovi prodajalci prepričevali, da verjetno gre za kamenčke, a so v isti sapi priznali, da so imeli podobne težave še z enim testnim vozilom.

Citroenovci hrepenijo po posebnosti in C4 Cactus je njihov nov izum. Ne glede na superiorno zunanjo podobo smo hitro ugotovili, da gre za avto namenjen nezahtevnim voznik in se temu tudi prilagodili. Francozi so zelo dobro preverili, da v Evropi obstaja velik delež voznikov, ki jim je malo mar za vso napredno tehnologijo, a se obenem radi pokažejo. C4 Cactus jim bo pisan na kožo. Mogoče se med njimi znajdejo tudi vozniki začetniki. Ti pa bi lahko imeli težave pri ceni. Nenazadnje bi morali vsi ti prihranki morali zagotavljati zares ultra ugodno ceno. Pa je ne. 

Naš testni avto je s paketom opreme Feel  in dodatki kot so meglenke, samodejna klimatska naprava, samodejni vklop luči, samodejni sprednji brisalec, USB vmesnik, 16-palčna aluminijasta platišča Square, zunanje zaščitne obloge Airbump, rjava Gris Aluminium, dosegel končno ceno 15.800€. Brez dodatkov je za tisoč evrov cenejši. In če prodajalec doda k temu še tisočaka ali dva za popust, bi bila cena dokaj korektna.