Električne sanje ali more?
Električne sanje ali more?
Če se postavimo v vlogo (tujega) obiskovalca Ljubljane, za volanom bavarskega i3, ki si želi napolniti baterije – misija nemogoče.
na Googlu
Pustimo ob strani futurističnega malega enoprostorca, ki je vrhunski elektrčarski dosežek, o njem čez nekaj dni. Temni oblak pade nad vso elektriko in nje smisel, ko gre za samo uporabnost. Čeprav se govori o številnih polnilnih postajah, naj vas občutek ne zavede – praktično vse so neuporabne in v posmeh zdravi pameti.
Že res, da se bodo našli naši elektro prijatelji in rekli, da zadeva ni taka, kot jo skušamo prikazati. Že mogoče, da se z obiskom pravih krajev in investicijo dejansko da polniti avto v soboto popoldne kjerkoli v prestolnici prosule države, a v praksi zahteva to dan ali dva predpriprav, obiskov, klicev, in tako naprej. Če se slučajno znajdete za volanom električarja, sploh za vikend, pa se vse skupaj pokaže za (preveč) trnovo pot.
Obiski polnilnih mest kaj kmalu dobi prizvok komedije, če ne kar tragikomedije. Začnimo na koncu – edino mesto, kjer smo lahko polnili naš BMW i3, je ljubljanski City Park, pa to še potem, ko se je raja, ki jim je hudo naporno narediti 5 korakov več do trgovin, skidala z dveh rezerviranih mest, namenjenih polnjenju električnih vozil. Predpogoj za to početje je seveda, da se odpravite v sam City Park in najdete nekako Info točko (ta je ob restavraciji na vrhu) in povprašate gospodično, kako polniti električni avto – v zameno za 10€ vam proda kartico, s katero lahko po 20-minutni misiji končno aktivirate polnilno mesto.
V našem i3 smo imeli samo enofazni V220 priključek, kar se pokaže za še dodaten minus – če doma nimate garaže z elektriko in s po možnosti trofaznim tokom, je avto povsem nesmiselno imeti v lasti, sploh če nima REX range extenderja.
No, polnilno mesto v garaži City Parka ima obe vtičnici, a vsake po eno vrsto. Še en tak nesrečnež na 220 V kot mi (ali dva z trofaznim), avtomobila preprosto ne bi mogel polniti (na srečo je dvojček našega testnega i3 zvečer v soboto uporabil trofazni priključek). Skratka, City Park je bil naš azil za polnjenje, povsod drugod v BTC je situacija katastrofalna.
BTC upravna zgradba
Polnilno mesto pred Halo A je za hec – dobesedno tako nam je rekla gospodična na info točki Hale A. Postavljeno je tam, a ni več operativno. Zakaj, ne vedo. Skratka, izguba časa. Drugo mesto je pred upravno zgradbo BTC ob Šmartinki – tam nas napisi napotijo do receptorja zgradbe, ki se mu sprva ne sanja, kaj bi od njega radi, po nekaj minutah vendarle nejevoljen v tretjem predalu na dnu najde nek seznam, za ključek polnilnega mesta pa si želi 20 evrov kavcije – ne hvala - ob dejstvu, da je parkirni čas tam le 30 minut, ostalo pa se plača.
Južno od BTC...
Naslednje bližnje polnilno mesto je pri avtosalonu ob Kajuhovi. Ob sobotah za ograjo – se pravi – tehnično ga ni. Gremo naprej – nasproti toplarne na Zaloški modro rdeča polnilna postaja z dvema trofaznima priključkoma – da je to električno polnilno mesto, je edini napis, ki obstaja – ne čigava je, ne kontaktne informacije, ne navodil in tako naprej. Podobna zadeva z nekaj več napisanega je na koncu Fužin pri Hoferju, enako neuporabna brez poprejšnjih nabav kartic. Prav med tuhtanjem, kako to deluje, je nad nami s padalom brez enega kolesa na bližnji travnik pristajalo letalo – a to je že druga zgodba vseh novic današnjega dne.
Mesto...
Podali smo se v mesto – na Kotnikovi pri stari Elektrarni smo se postavili zraven Ampere, ki je že srkala trifazni tok, zato smo se priklopili na 220V in seveda ostali brez – zapletena navodila, pošilajanje SMS in odgovori, da je neizvedljivo, pove dovolj (tako ali tako se ne bi mogli registrirati). Naslednje mesto ob hotelu Union je obetalo več, nobenih kartic, nobenih SMS, samo vklopiš in je – in ni, če nimaš trofaznega priključka. Tudi ob Elektro Ljubljana je bila zgodba podobna – zadeva zahteva poprejšnjo registracijo (kot še nekaj drugih mest) na posebnem portalu – predpogoj je, da imate tisti hip internet (ali pa ga nimate) in računalnik – na pametnem telefonu je stran tako razsuta, da se komajda najde registracija, potem pa ko od vas hoče imeti celo davčno številko, brez da bi vedeli zakaj, svojih podatkov ne boste več vnašali. Aja, registracijo potrdi administrator strani – če rabite elektriko tisti hip za nadaljevanje poti, si raje vzemite hotel za nekaj dni.
Za nakup posebne kartice, da se izognete SMS-anju in drugim nevšečnostim, pa potrebujete – delovni teden, se razume.
Torej, potegnjeno pod črto, z električnimi avtomobili načeloma, razen majhnega dosega, ni nič narobe, sploh ker je i3 fenomenalno vozilo – spet s samim principom polnjenja pa priskutijo še tako inovativno tehnologijo. V primerjavi z enostavnostjo polnjenja fosilnih goriv nihče ne bo pripravljen delati doktorata, da bo lahko polnil električno vozilo še kje drugje kot doma, če sploh ima to možnost.
Smo omenili, da nobena polnilna postaja razen ene, od tistih, ki sploh imajo kaj napisanega, ne govori drugega, kakor slovenski jezik? Za tujca, ki bi si eventuelno še šel po kartico v info pisarno City Parka, misija nemogoče. Dodajte še stalno sekiranje, koliko kilometrov od 90-ih na voljo vam še ostane z i3, pa je uporabna vrednost električarja enaka ničli. In mirno zapišemo, da bo tako tudi v prihodnje, neglede na obljubo države, da bo z evropskim denarjem letos zgradila še 50 polnilnih mest – 50 dodatnih in neuporabnih. Enako napredne so tudi slovenske zgradbe – na primer 7 let star blok s tremi nadstropji podzemnih garaž brez ene same vtičnice. Res električne sanje, bolje rečeno, električna mora!